Atributi: kij, kamni,

»Moj dragi in zvesti sin v Gospodu« (1 Kor 4,17): - »Upam v Gospodu Jezusu, da vam bom kmalu poslal Timoteja, tako da bom tudi sam potolažen, ko bom zvedel, kako je z vami: Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi se tako iskreno zavzemal za vaše zadeve... Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju« (Flp 2, 19-22). Tako govori apostol Pavel o svojem najdražjem učencu Timoteju. Izmed štirinajstih Pavlovih pisem samo tri ne omenjajo Timoteja, v vseh drugih ima apostol narodov zanj kakšno prisrčno besedo, pohvalo, pozdrav. Dve pismi pa je pisal njemu samemu in vanju tako rekoč izlil svoje očetovsko srce.

Timotej je bil sin pogana in Judinje iz Listre v Mali Aziji. Mati in stara mati sta ga od detinskih let učili spoznavati Sveto pismo stare zaveze. Na svojem prvem misijonskem potovanju je Pavel spreobrnil vse tri: staro mater, mater in sina Timoteja. Na drugo misijonska potovanje pa je apostol že vzel Timoteja s sabo in ga poslal pozneje v Solun, da bi tam vernike utrdil v veri, kar je Timotej izvrstno opravil. Na tretjem potovanju ga je Pavel poslal iz Efeza v Korint.

V Jeruzalemu so Judje Pavla prijeli in bi ga bili umorili, da ga ni rešil rimski stotnik, ki ga je potem poslal v Cezarejo, kjer je Pavel ostal več ko dve leti v ječi. Pavel se je tedaj pritožil na cesarja kot rimski državljan. Poslali so ga v Rim. Tam je bil apostol spet dve leti v ječi. Timotej svojega učitelja tudi v ujetništvu ni zapustil. Iz Rima je poslal Pavel Timoteja v Filipe. Pozneje, rešen rimske ječe, ga je v Efezu, glavnem mestu Male Azije, posvetil leta 65 za škofa. Ko je bil Pavel drugič v rimski ječi, ga je zvesti učenec spet obiskal in ostal pri njem do njegove mučeniške smrti leta 67.

Timotej je bil rahlega zdravja, toda v slabotnem telesu je bivala pogumna duša. Skupaj s svojim velikim učiteljem je v službi evangelija prehodil skoraj ves takrat znani svet in potem do smrti vodil škofijo v Efezu.

Goduje 26. januarja.