Atributi: očesi (na knjigi), petelin, kelih, opatska palica in knjiga

Sveta Otilija (Tilka), redovna ustanoviteljica, opatinja

Vojvoda Alzaški in njegova žena sta dolgo časa pričakovala naslednika. Ko se je naposled njuna goreča želja le izpolnila, se je na vojvodovo veliko žalost rodila slepa deklica. Čeprav kristjan, je ukazal, da jo morajo umoriti, da družina ne bi trpela »sramote«. Materi se je posrečilo, da jo je skrivaj dala v rejo in vzgojo dojilji v samostanu Baume-les-Dames. Otilijino življenje je prepleteno s čudeži in legendami. Tako je po čudežu pri krstu ozdravela in spregledala. Čez leta jo je brat Hugon pripeljal na domači grad, da bi jo oče videl in sprejel, a je vojvoda sina tako močno udaril, da je obležal mrtev na tleh. Otilija je brata oživila, pred besnim očetom pa zbežala in se skrila v skalo, ki se je pred njo odprla. Kos skale je padel na očeta in ga ranil. Otilija se je šele po dolgih letih vrnila domov, takrat pa najde očeta skesanega. Podari ji hrib Hohenburg pri Strasbourgu, da si je tam sezidala samostan in postala prva opatinja. Otilijina glavna skrb so bili reveži in bolniki; hranila jih je in negovala. Da bi jim bila bliže, je ob vznožju hriba sezidala še žensko opatijo Niedermünster z bolnišnico. Legende govorijo o tem, kako je Bog po njej delal številne čudeže: s svojo pozornostjo in molitvijo je ozdravila strašnega gobavca; ko nekoč zaradi izčrpanosti ni mogla takoj po vodo, da bi jo prinesla umirajočemu od žeje, je s palico udarila po skali, da je pritekel studenček, ki ga imenujejo »Otilijin studenec« in mu še danes pripisujejo zdravilno moč; umrlemu očetu pa je z molitvijo in solzami izprosila rešitev iz vic. Hrib Sainte-Odile, »Alzaška sveta gora«, kjer počiva njeno truplo, je še danes priljubljeno romarsko središče.


Ime: Izhaja iz nemškega imena Ottilie, nastalo pa je iz moških imen Odo, Oton, Otto. Koren ot pomeni v starovisokonemščini »posest, bogastvo«.

Rodila se je okoli leta 660 v Alzaciji v Franciji,
umrla pa leta 720 v Niedermünstru, prav tako v Franciji.

Družina: Njen oče Athich je bil alzaški vojvoda, mati pa Bethsvida. Bila je prvorojenka, kasneje pa se jima je rodilo še več otrok.

Zavetnica: Alzacije, slepih, priprošnjica proti očesnim boleznim, bolečinam v ušesih in glavobolu.

Legenda: Ko je Otilija začutila smrt, je poslala nune k molitvi v cerkev. Ko so se vrnile, so jo našle ležečo na tleh. Ob njihovi iskreni molitvi se je Otilija prebudila in rekla: »Zakaj se vznemirjate? Lucija je bila pri meni, videla in slišala sem, česar ne moremo videti z očmi in ne slišati z ušesi, kar lahko zaznamo samo s srcem.« Potem je sama vzela kelih, použila sveto obhajilo in umrla. Na Odilienbergu so še dolgo hranili ta kelih.

Upodobitve: Običajno jo predstavljajo v cistercijanskem redovnem oblačilu, včasih ima obleko benediktink ali avguštink, v svetni obleki je upodobljena le izjemoma. Najpogostejši atribut sta očesi (na knjigi), upodobljena pa je tudi s petelinom, kelihom, opatsko palico in knjigo.

Goduje: 13. decembra.