Reci mi, mati, besedo v slovo … (France Balantič, Pot brez konca)

Ni pomembno, mati moja, kdaj te je tvoj sin, moj brat France prosil za besedo, besedo v slovo. Napisal je, kar je čutil. Njegova pesniška duša se je prebudila v času in prostoru, ki sta ga potegnila vase, ga sprejela in v njem zažgala ogenj hrepenenja, občudovanja in željo po Lepoti. Zgodaj je začel iskati »dobre žarke« in besed na »razklani poti«, dokler se njegova pesem ni spremenila v »plamen« … In plamen še ni ugasnil. Iz dneva v dan, iz noči v noč gori močneje – v meni, v mojem srcu … Njegova svetloba me »tiho boža«, tudi sedaj, ko je »jesen kanila v te dneve« in še vedno mnogo »naših bratov«, pobitih po vojni, čaka na počitek v rodni grudi.

Preberite tudi > Francetove pesmi so moja molitev

S teboj se pogovarjam, mati, z besedami tvojega Franceta. Saj mi ne zameri. Vedno sem mu želela biti podobna v izpovedi in izražanju, najbrž zato, ker nisem mogla biti z njim, da bi ga poznala kot brata. (O čemer sem sanjala vse življenje). Hvala Bogu, da imam njegove pesmi. Z njimi sem preživela že skoraj devetdeset let.  

Leto 1941.

Avtorica prispevka Tilka Jesenik Balantič s pokojno sestro Minko Balantič. FOTO: Ksenja Hočevar

France se je pripravljal na odhod v Ljubljano. Od novega leta je bil doma v Kamniku, ker je zbolel, (na isti dan kot njegova sestra Minka), za hudo pljučnico. Takrat za tako bolezen ni bilo zdravil. Doktor France Pucelj, naš družinski zdravnik, je pomagal obema, da sta premagala bolezen. Po preboleli pljučnici je France odhajal v Ljubljano, da zaključi osmi razred Klasične gimnazije. Težko je jemal slovo od doma, planin, ki so bile tako blizu in tako daleč. Še beseda mami v tolažbo (ata in sestre Minke ni bilo doma); kako se je poslovil od mene, ne vem … ne vidim njegovega obraza, ne njegove roke, ki me je najbrž pobožala  …

France Balantič: Muževna (sem) steblika

O letu 1941 pišejo zgodovinske knjige. Druga svetovna vojna. 

NIKOLI VEČ VOJNE! Tri besede, napisane v pesek. Prvi zgodovinski pljusk je človeške obljube odplaknil in izničil.  Vse se ponavlja. Vse se vrača … 

Minilo je osemdeset let. Bila so težka, na začetku, tudi po končani vojni, krvava leta. Komunistična oblast je dosegla, kar je nameravala, s trdo roko in ustrahovanjem si je utrla pot v slovensko mentaliteto, ki še vedno »žaluje« za Titovimi časi. Bratomorna vojna med okupacijo pa ostaja zapisana v zgodovino, čeprav jo še vedno piše vsak po svoje. Zgodovina je slaba učiteljica, človek pa še slabši učenec.

Avtorica prispevka je Tilka Jesenik Balantič (1935), sestra Franceta Balantiča.

November 1943. 

Kje je brat France, kaj se z njim dogaja, doma nismo vedeli. V pismu, zadnje je prišlo iz Grahovega, je napisal, da je v pisarni s prijateljem Francetom Kremžarjem. Doma smo molili in trepetali zanj. 29. novembra naj bi dopolnil dvaindvajset let. 

Z mamo sva stali pred domačo hišo. Bilo  je v začetku decembra. »Mogoče bo pa le pisal?« se je v mislih mudila pri sinu, kakor vsak dan.  A ni prišlo pismo. Sosed je prinesel časopis. Mama ga je s tresočo roko listala. In nenadoma prebledela. Nič ni rekla. Kot okamnela je strmela v prazno. Nisem je spraševala, stisnila sem se k njej in jokala. Obe sva jokali – brez besed.

Preberite tudi > Balantičev problem

Mati, vidiš me zadnjikrat, mene več k tebi ne bo …

Minilo je osemdeset let. 

Grahovo, »kraj nesrečnega imena!« Nekje na ljubljanskem sodišču je moja tožba. Mojega brata Franceta, pesnika, je predsednik borcev NOB ob 100-letnici njegovega rojstva javno obtožil, da je med vojno v Grahovem na Notranjskem »zahrbtno moril partizane«.

Preberite tudi > V molitev naj se razboli beseda

To se je zgodilo osemdeset let po pesnikovi  smrti. Zakaj? Zahtevam dokaze in čakam … 

Ležim v globini tiho, tiho, v dolini mrzel je večer in pust. Pri meni noč je in mi sveti. Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust. (Zasuta usta, 1940) 

Ob 80-letnici smrti domobrancev, ki so zgoreli v grahovski postojanki, vabi Nova Slovenska zaveza na mašo za pokojne v soboto, 25. novembra 2023, ob 18. uri v farni cerkvi Marije Brezmadežne v Grahovem pri Cerknici, ki jo bo daroval ljubljanski pomožni škof msgr. Franci Šuštar. Po maši bo kratka recitacija Balantičevih pesmi in molitev za žrtve pri spomeniku.

Tako odgovarja pesnik. Tri leta pred tragično smrtjo v Grahovem je vedel … Njegove besede so se uresničile: 

Dočakal zadnji sem naliv svetlobe, poslednjo mlačev zrelih sončnih snopov, razmrščeni lasje odmrlih šopov leže v skednju brez vse tesnobe. 

»Brez vse tesnobe« tvoj duh, moj brat France, živi v vsaki besedi tvoje poezije. Čutim tvojo navzočnost, tvoje pesmi živijo v meni, se me oklepajo od tistega dne, ko sem z mamo, stara osem let, izjokala tvoj odhod. »Pomladne vihre« tvoje mladosti niso izginile, »mrzle steklenijo« v prihajajoči čas.

Grob Franceta Balantiča v Grahovem. FOTO: Ivo Žajdela