Ko bi vam Sveti Duh podelil mandat, da bi po svoji presoji – ja, Sveti Duh zna biti duhovit! – izbrali evangeljski odlomek, ki bi ga božje ljudstvo na tiho nedeljo bralo, poslušalo, morda celo slišalo in si ga vzelo k srcu, katerega bi izbrali?

Morda tistega, ko Jezus pomiri vihar, ki preseneti apostolsko posadko, ko v čolnu pluje na »drugo stran« in je po Njegovem posredovanju »nastala globoka tišina«? Ali pa tistega, ko Jezus soočen z lažnivimi pričami in tožbami le »molči« in »ne da odgovora«?

V evangelijih kar nekajkrat naletimo na mesta oziroma dogodke, ko ljudem v Jezusovi bližini zmanjka sape in besed ali ko brez besed ostane sam Jezus.

No, sveta Mati Cerkev nam za letošnjo tiho nedeljo ponuja – in ne dvomim, da je to storila po navdihu že prej omenjenega golobčka – znameniti prizor iz Janezovega evangelija, ko k Jezusu pripeljejo »ženo, zasačeno v prešuštvovanju«, da bi jo obsodil. 

On pa tožiteljem – hotel sem napisati tožibabam, pa ne vem, če je ta izraz politično korekten, kajti trdno jedro teh trdosrčnih ljudi s trdimi kamni v rokah (in v prsih) so vendarle tvorili možaki – ni odgovoril čisto naravnost: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!« 

In jim je dal misliti, predvsem pa jim je zaprl usta. Če malo poduhovičim, je še enkrat več »nastala globoka tišina«.

Tiha nedelja je svoje ime dobila, ker so svojčas na ta dan utihnile orgle in ponekod celo zvonovi.

Iz spoštovanja: da bi v resnobi in tihoti spremljali Jezusovo trpljenje. Če v luči tega dejstva – namreč: da Jezus trpi – pogledamo tudi tista dva odlomka, ki sem vam jih v svoji »duhovitosti« ponudil kot izbirno branje, se mi zdi, da nisem brcnil čisto mimo.

Kdaj se vam zdi, da Jezus bolj trpi: Ko se v življenjskih viharjih prestrašeni prepustimo obupu in malodušju ter pozabimo Nanj, ki je, pa čeprav spi na krmi, vedno z nami, ali ko ga zasujemo s svojimi tožbami, obtožbami in pritožbami, da sploh ne pride do besede in lahko le »molči«? 

Ali pa vendarle tedaj, ko tožimo drug drugega, sodimo in obsojamo in smo se celo pripravljeni pobiti med seboj, da bi dokazali svoj prav in svojo pravičnost? 

Pa niti ni treba, da gre do krvi, dovolj so že naše družinske tihe maše, ki hitro lahko prerasejo – žal govorim iz lastne izkušnje – v tihe tedne.

Jezus je z besedo ukrotil podivjano naravo, naši podivjanosti pa se je prepustil brez besed. In trpel. Za nas. Tiho.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (13/2022).