Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.

Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. 

Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto Gospodove milosti.« Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 1,1–4; 4,14–21)

Danes

Sanjarite tudi vi o tem, kako lepo bi bilo, če bi bilo spet vse tako, kot je bilo prej, pred tem nikomur ljubim časom? Kako bi bilo lepo, ko bi danes – kot nekoč – spet šli na kakšno potovanje, ko bi se danes lahko spet sproščeno objemali, plesali, se družili …

Ampak danes je drugače, povsem drugače. Zato navidez povsem nedolžno zamaknjenje, ki se mu dandanes verjetno prepušča nešteto ljudi, niti ni tako neškodljivo, kot se zdi, vrnitev iz njega v resničnost namreč s sabo vedno nosi posledice. 

Najprej rojeva žalost, ker nam je bilo nekaj, kar se zdi, da je naše, da nam pripada, tako kruto odvzeto, potem pa postanemo še jezni, češ, zakaj se ravno nam to dogaja, zakaj moramo ravno mi živeti v tem obupnem času.

Svoje poslanstvo lahko uresničimo samo danes in samo mi.

Premnogi ljudje s takim priokusom žalosti in jeze živimo sedanjost in morda prav zaradi njega med nami nastajajo tako čudne deviacije obnašanja. Menda bi radi živeli sedanjost v barvah preteklosti, da bi bil »danes« »včeraj«, radi bi imeli staro »normalnost«, pa so nam napoti nove razmere in drugače misleči ljudje. 

Kakor da takrat ni bilo težav in problemov, se zdi, spomin je zanimiva stvar, mnogokrat se oblikuje po naših trenutnih željah in predstavah, veliko bolj kot po resničnosti. 

Kakor pravi sv. Avguštin: »Če se ti zdijo prejšnji časi lepi, je to zato, ker niso več tvoji.«

Na nostalgijo evangelij udari z vznemirljivim in pretresljivim »danes«, ki ga bomo pri Luku srečali še velikokrat. Z njim evangelist vedno označi čas milosti in odrešenja, ta pa ni ne stvar spomina, preteklosti, niti stvar pričakovanja, prihodnosti, temveč realno stanje sedanjosti, in sicer točno take sedanjosti, kot jo živimo. 

»Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali« (Lk 4,21), reče Jezus. »Danes« je torej prostor vstopa Boga v moje življenje, »danes«, kakršen pač je, tudi če mi ni všeč, tudi če bi rad drugačnega. »Danes«, tako težak kakor vprašanje, ki nam ga postavi nekdo, ki nas ima rad. »Danes«, ki je, kakor bi se gledal v zrcalo.

Seveda pa prav to, da smo v tem »danes« tudi mi, od nas terja, da se Pismo, da se Beseda, da se Obljuba, če hočete, uresniči prav v nas ter v svetu in času, kakršen je, po nas. Ker smo ravno v tem »danes« z razlogom. 

Vanj smo namreč poslani, položeni, vdelani, po načrtu torej, ne po naključju, da uresničimo tisto, kar nam leži v prsih, tisto, kar naj bi bilo naše poslanstvo: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti« (Lk 4,18-19).

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (3/2022).