Približno tako bi lahko strnil svoje vtise ob nekem intervjuju z Alojzom Rebulo za Delo, ki sem si jih zapisal v dnevnik pred zdaj že – to kar težko verjamem! – več kot tridesetimi leti. In še nekaj o tem, kako je drugače, ko berem Sofokla ali Trakla, ko se pogovarjam z Justinom Stanovnikom ... Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Ali pa s spreminjanjem časov odpada z nas tisto, kar nismo zares, in prihajamo do samih sebe in se nam razkrije naše živo jedro ali praznina pod čebulnimi plastmi minevajočih let ... Veliko vprašanje, morda bistveno. A kakorkoli: če smo na to pripravljeni, se nam z odtekanjem časa lahko zbistri pogled in opazimo tudi stvari, ki jih prej nismo, vključno s samim seboj in lastnimi mejami. Aristokratska distanca, ki jo je pisatelj Alojz Rebula čutil do sodobnega kulta literature, ni domovala v muzejskih palačah humanističnega izročila, ni se oglašala iz mrtvega brezčasja idej, z okamenelih edenskih vrtov, od tam nekje »daleč stran od pono...