Od kod izvirajo ponavljajoči se kristjanofobni izpadi?

Da so bili učbeniki zgodovine v nekdanjem režimu orodje propagandistične indoktrinacije, najbrž ni treba posebej pripovedovati vsem tistim, ki ste (smo) takrat hodili v šolo. A človek bi si, sodeč po stalnem prepričevanju, kako je ta režim vedno bolj dobival »človeški obraz«, mislil, da so se tako rekoč vse stvari v njem, tudi poučevanje zgodovine, spreminjale v tej demokratizacijski smeri. Pa ni bilo ravno tako.

Uporabimo le drobno ponazoritev, ki jo povzemamo iz raziskave o politični ideologiji v učbenikih zgodovine v (post)socializmu. Raziskovalka (magistrsko delo Špele Verbič iz leta 2005) je med drugim iskala odgovor na vprašanje, kakšne spremembe je doživljal osnovnošolski učbenik za zgodovino, ki je obravnaval dogajanje med drugo svetovno vojno, in prišla tudi do ugotovitve, kako so se nekateri izrazi iz učbenika iz leta 1983 v novi izdaji iz leta 1988 stopnjevali v svoji negativnosti.

V tem kontekstu navaja tudi zgodbo, povezano z ustanavljanjem oboroženih oddelkov Slovenske zaveze. »Ljudje, ki so bili pri tem dejavni, so v učbeniku iz leta 1983 poimenovani kot 'mladi klerikalci' /…/ To poimenovanje se v učbeniku iz leta 1988 nadomesti z izrazom 'mladi klerofašisti', ki ima veliko bolj negativen prizvok.« (Spomnimo: Namen Slovenske zaveze, ki je bila ustanovljena aprila 1942 kot skupno predstavništvo takratnih demokratičnih strank, je bil ohraniti kontinuiteto slovenske oblasti v razmerah tuje okupacije, pripraviti in izvesti civilni in vojaški odpor proti okupatorskim silam ter po vojni vzpostaviti demokratično politično in družbeno ureditev.)


Načrten projekt

Že iz tega obrobnega drobca lahko zaznamo, da je šlo pri uveljavljanju izraza klerofašizem za načrten propagandistični projekt, ki je želel že v času, ko so se majali temelji »večnega« komunizma, pripravljati teren za zmanjševanje njegovih totalitarnih razsežnosti, in sicer z ustvarjanjem privida, s katerim bi mladi generaciji vcepili podobe in izraze, ki bi lahko pozneje ob »pravem« času in »pravih« impulzih izzvale »prave« odzive. Tudi takšne, kot je napis »Smrt klerofašistom«, kakršnega so lahko te dni brali na zidu škofijskega Zavoda A. M. Slomška v Mariboru (in tudi kakšnem cerkvenem zidu).

Seveda (še?) ne moremo vedeti, ali je pisec tega grafita take starosti, da bi imel oceno odlično pri kakšnem režimsko »pravovernem« učitelju zgodovine ob koncu 80. let prejšnjega stoletja, s precej večjo verjetnostjo pa lahko domnevamo, da je njegova nasilje spodbujajoča domislica zrasla na gredici, ki jo je v slovenskem javnem prostoru najbolj obilno gnojil in obdeloval znani zakonski par samooklicanih razsodnikov o vsem mogočem iz Tomišlja. Gre za projekt stalnega propagiranja t. i. četrtega totalitarizma, klerofašizma, ki naj bi bil nekaj podobnega (ali pa celo hujšega) nacizmu, fašizmu in komunizmu – »seveda zato, da bi pomanjševali zločine, ki so se dogajali v imenu komunizma«, kot je takšno početje že pred leti razgalila zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar.


Značilnosti totalitarizmov

Na dlani je, da gre pri klerofašističnih očitkih za relativizacijo zla, ki ga je pri naših ljudeh povzročil naš avtohtoni totalitarizem. Če namreč ravnamo res strokovno ter totalitarne režime in pojave presojamo po enakih merilih, moramo izhajati iz njihovih skupnih značilnosti. Te pa so med drugimi: zlitost vseh vej oblasti, ki je podrejena enemu diktatorju ali eni stranki, odsotnost svobodnih volitev, kult osebnosti, oblastna polastitev celotnega prebivalstva, prepoved svobodnih medijev ter znanstvene in umetniške svobode, policijska država s tajno politično policijo, koncentracijska in delovna taborišča ter tajni zapori, tajni predpisi, zmilitarizirana družba, privilegiji oblastne elite …

Pripoved o totalitarnem »klerofašizmu« tako nujno predpostavlja, da je predvojna (v resnici vplivna) Cerkev na Slovenskem ali pa njen politični »podaljšek« v obliki (resnično prevladujoče) Slovenske ljudske stranke za vzpostavitev in ohranitev dominantnosti imela lastne uničevalne kočevske roge in teharje, nasilno prevzgajajoče ferdrenge, likvidatorske vose in ozne, marionetna sodišča, ki so politične nasprotnike na montiranih procesih obsojala tudi na smrt, če naštejemo le nekaj pojavov iz (u)resnič(e)nega totalitarnega registra. Pravljičarstvo za lahko noč tistim, ki so jih prav ti pojavi naplavili na oblastno površje, kjer sami ali njihovi potomci vedrijo še danes.


Sejanje vetra ...

Ko torej berete kristjanofobne grafite v slogu »Smrt klerofašistom« (Maribor) ali vidite razdejana krščanska verska znamenja (Komenda), če se omejimo na pojava zadnjih dni, vedite, da nosijo avtorski podpis tudi tistih mnenjskih voditeljev, ki so pod krinko »strokovnosti« sistematično sejali proti Cerkvi kot ustanovi in proti vernikom kot njenim individualnim članom usmerjen veter natolcevanj, ki bi mu v maniri današnjih dni lahko rekli sovražni govor. Očitno se je ob dobri medijski podpori dobro prijel, tako da lahko zdaj njegovi sejalci žanjejo konkretne sadove. In potem bomo iz istih logov poslušali moralistične traktate o sovražnem govoru …