V tamkajšnji minoritski cerkvi v carigrajskem okrožju Büyükdere je pred imenovanjem za nadškofa deloval p. Martin Kmetec, ki je v pogovoru za našo spletno stran poudaril, da se je med napadom zgodil pravi čudež: »Marija je rešila življenje svojih otrok.«

Po napadu, ki se je zgodil 28. januarja, v svetišču nekaj dni ni bilo bogoslužja, 1. februarja pa so po navedbah na spletni strani minoritskega reda obhajali zadostilno sveto mašo: obred očiščenja in blagoslovitve oltarja ter cerkvenih zidov je opravil Marek Solczyński, apostolski nuncij v Turčiji. Navzoči so bili tudi številni katoliški škofje in voditelji drugih verstev, med njimi pravoslavni, muslimani, judi in aleviti. Obreda se je udeležila velika množica kristjanov in pripadnikov drugih veroizpovedi.

Pričevanje očividca

Ob koncu zadostilne svete maše je zbrane nagovoril tamkajšnji župnik p. Anton Bulai, ki je obhajal bogoslužje, ko je prišlo do terorističnega napada. Vsem se je zahvalil za solidarnost, začenši s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, navzočim pa je kot očividec pričeval o tragičnem dogodku:

»Nedelja, 28. januarja, naj bi bila čudovit dan. Župnijsko občestvo se je zbralo, da bi molilo, prepevalo in slavilo Boga. Po napornem delovnem tednu smo si želeli počitka v Gospodu. Zbrali smo se, da prisluhnemo Božji besedi. Ko je Gospod govoril ljudem, ki so ga tiho poslušali, pa sta nenadoma začeli govoriti pištoli.

Stal sem pri oltarju in molil v mikrofon. Zaslišal sem močan hrup. Pomislil sem, da se je morda prevrnil električni grelnik, zato nisem dvignil pogleda, toda v naslednjem delčku sekunde sem zaslišal nov hrup, strel. Takrat sem pogledal in bil priča prizoru, ki si ga nihče ne želi videti: dve pištoli, ki streljata; zdelo se je, da tekmujeta med seboj.

Kljub žrtvi našega brata Murata se je tisto nedeljo v naši cerkvi zgodil čudež.

Videl sem vernike, ki niso klečali na kolenih, kot običajno, kadar molijo, pač pa so ležali pod cerkvenimi klopmi ali iskali zavetje. Eden od župljanov me je potegnil v zakristijo in zaklenil vrata, odločen, da me zaščiti. Rekel sem mu: »Kaj pa počneš! Morda se bo še kdo drug iz občestva želel rešiti tako, da bo prišel v zakristijo!« Zato sem - s strahom - znova odprl vrata in počasi sva pogledala v cerkev. Tam je vladala popolna tišina.

Drug župljan je stekel k cerkvenim vratom, ki gledajo na ulico, in jih skušal zapreti, vendar mu ni uspelo. Šel sem mu pomagat. Ko sem hodil proti vratom, med klopmi in prevrnjenimi stoli, sem spraševal ljudi, ki so ležali na tleh: 'Ste v redu?' Nihče mi ni odgovoril. Mislil sem, da so vsi mrtvi. Počutil sem se kot pastir, ki šteje svoje pobite ovce. Pogledal sem na ulico, da bi videl, ali je kdo od strelcev še tam, vendar nisem videl nikogar.

Vrnil sem se v cerkev in zaprl velika vrata, medtem ko je nekdo poklical policijo in reševalce. Videl sem, kako je nekaj ljudi vstajalo, in jim rekel, naj se takoj odpravijo na vrt. V tistem trenutku je vernik klečal ob glavi Tuncerja Murata Cihana. Rekel mi je: »Gospod župnik, mrtev je.« Murat Cihan ni bil naš župljan, ni bil kristjan. Nekajkrat sem ga videl v cerkvi, vendar me ni nikoli ničesar vprašal. Mislim, da mu je bilo všeč nekaj v našem krščanskem izročilu.

Kljub temu se je tisto nedeljo v naši cerkvi zgodil čudež.

Preberite tudi: P. Martin Kmetec po napadu na cerkev v Carigradu: Marija je rešila življenje svojih otrok

Bog je bil z nami in Devica Marija, zavetnica te cerkve, nas je obvarovala, kljub žrtvi našega brata Murata.

Dva terorista sta vstopila v cerkev z orožjem, pripravljena na pokol, uspelo pa jima je ubiti eno samo osebo. Pravzaprav sta se istočasno, takoj po prvih strašljivih strelih, obe pištoli zataknili. Možnost, da se zatakne ena pištola, je še verjetna, da pa se zatakneta dve pištoli hkrati, zagotovo ne. Prepričan sem, da se je to zgodilo zaradi posredovanja preblažene Device Marije. Nikogar drugega iz občestva krogle niso niti oplazile.

V kratkem času je območje preletavala policija in prispeli so reševalci. Nato so prišli še časnikarji in televizijske postaje. Vse za tem je videno in znano. Nismo pa vedeli, nismo mogli videti, kako so se naši sosedje v okrožju Büyükdere ob Bosporju, kjer stoji naša mala cerkev, izkazali za velike prijatelje. Njihovo sočutje, solidarnost, solze in konkretna pomoč so bili ganljivi.

Kmalu zatem je bil turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan med prvimi, ki je spregovoril o tragičnem dogodku. Govoril je spodbudno, s čimer je pokazal solidarnost naroda z nami in njegovo zanimanje za prijetje storilcev. Odtlej so nam solidarnost izrazili številni civilni, politični in verski organi, nekateri celo osebno - med njimi župan Carigrada, župani različnih okrožij, ministri, predstavniki ministrstev in voditelji drugih verskih skupnosti. Policija je v kratkem času prijela oba osumljenca, ki sta napadla našo skupnost.

Če nas je zlo poskušalo ustaviti, sta nas Gospod in Njegova Mati zaščitila, kar nas spodbuja, da gremo z vsem srcem naprej in slavimo Boga v tej turški deželi!

V zadnjih dneh, ko se počasi vračamo v običajno življenje, premišljujem o vsem, kar se je zgodilo, in poskušam najti smisel ter se zazreti v prihodnost. Spomnil sem se, kako sta pred mnogimi leti brata iz skupnosti Magnificat (ki nam odtlej redno pomagata) nekega večera molila nad menoj. V tistem času se je dvema protestantskima bratoma, ki sta začela pridigati v Carigradu, zgodila huda nesreča. Oba so mučili in ju ubili. Bolj kot smrti sem se bal mučenja. Pogovarjali smo se o tem in začeli skupaj moliti.

Potem ko sta nad menoj klicala Svetega Duha, sta odprla Božjo besedo in Gospod je nakazal na odlomek iz Apostolskih del: »Neke noči pa se je Gospod prikazal Pavlu in mu rekel: 'Ne boj se! Govôri in ne mólči! Zakaj jaz sem s teboj. Nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti storil kaj zlega, kajti v tem mestu imam veliko svojih ljudi« (Apd 18,9-10).

Veliko sem premišljeval o tem svetopisemskem odlomku. V vseh teh letih se je resnično izkazal za resničnega in tako je bilo tudi v nedeljo, 28. januarja. Strelca se nista mogla dotakniti krščanskega občestva. Še več, če sta hotela povzročiti razdor med kristjani in muslimani, jima ni uspelo, saj so se vsi tukaj, v Büyükderu in drugod, prijazno zbrali okoli nas ter spontano ponudili pomoč in solidarnost.

Če nas je zlo poskušalo ustaviti, sta nas Gospod in Njegova Mati zaščitila, kar nas spodbuja, da gremo z vsem srcem naprej in slavimo Boga v tej turški deželi!«

p. Anton Bulai