Ne judovsko-arabska, ampak obrnjeno. Torej so judovsko državo tokrat napadli teroristi. Pred 50 leti sta to državo napadli državi Sirija in Egipt, tokrat pa teroristi. Od kod so prišli? Prebivalka Tel Aviva je novinarju rekla: »Iz nobene države, teroristi nimajo države! So barbari!« In tega razlikovanja naši propalestinski novinarji ne po-znajo. Pišejo o borcih. Znak nepoznavanja tako situacije kot naroda in dežele.

Gospod je rekel Abramu: »Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje« (1 Mz 12,3). Torej teroristični napad na izvoljeno ljudstvo Izraela na sam praznik, ki je veselje nad postavo. Nezaslišano barbarstvo! Še več. Če bi bili ti barbari borci, bi se spopadli z borci, na vojaški način, na vojaškem nivoju. Toda napadli so tisočglavo množico mladih, ki so praznovali do zgodnjega jutra. Izmučeni od radostnega praznovanja, koncerta, druženja, veselja mladih. To se je zgodilo v kraju Sderot blizu območja Gaze. Sderot je dobil simbolično ime po številnih drevoredih in samostojnih vrstah dreves, posajenih v Negevu. Sem so se naseljevali Judje z različnih koncev sveta.

V šestdnevni junijski vojni leta 1967, ko je Izrael razširil ozemlje na Sinajski polotok, Zahodni breg in na Golan, je Gaza pripadala Izraelu, in tudi ko se je Izrael umaknil s Sinajskega polotoka po vojni jom kipur, je Gaza ostala znotraj meja Izraela. Od nekdaj je Gaza veljala za vrata v Kanaan. Mesto ob Sredozemlju na liniji »Via maris«, ki je povezovala Egipt in notranjost Azije. V času sodnika Samsona, v dobi naseljevanja Izraelovih rodov v obljubljeni deželi, nam je znana čudovita pripoved o delu tega sodnika. Celo v naši dobi je ta svetopisemski odlomek dobil mesto na opernih odrih. Samson in Dalila velja za najuspešnejše glasbeno-gledališko delo Camilla Saint-Saënsa. V tej Gazi je oslepljeni Samson plačal za svoje podvige s svojim življenjem. Gaza z okolico meri danes 360 km², pravijo, da je to velikost bovške občine, ima pa večje število prebivalcev kot Slovenija. Leta 1979 je s podpisom miru Gaza ostala v Izraelu in leta 1994 je skupaj z Jeriho postala palestinsko mesto z muslimanskim prebivalstvom, vendar je tu ostalo okrog 1.300 kristjanov: grkokatoličanov, 100 katoličanov in nekaj luteranov. Tu je tudi pet krščanskih šol, tu delujejo sestre matere Terezije, skratka, krščanske skupnosti arabskih kristjanov in anglikanska bolnišnica.

Kljub izraelskemu umiku iz Gaze leta 2005 Združeni narodi, mednarodne organizacije za človekove pravice ter večina državnikov in pravnikov označuje, da je Gaza še vedno pod izraelsko okupacijo, ki jo podpira tudi Egipt z omejitvami prebivalcev. Izrael tako ohranja neposreden nadzor nad Gazo od zunaj in posredni nadzor nad življenjem v Gazi: nadzira zračni in pomorski prostor Gaze ter šest od sedmih mejnih prehodov Gaze na kopnem. Hkrati si jemlje pravico, da vstopi v Gazo z vojsko in ohranja tamponska območja znotraj ozemlja Gaze, ki je od Izraela odvisna pri oskrbi z vodo, elektriko, na področju telekomunikacij in komunalnih storitev.

Po zmagi Hamasa na volitvah leta 2006 se je palestinski Fatah odrekel sodelovanju v koaliciji, dokler ni Savdska Arabija izpogajala vlado narodne enotnosti. Ko je ta pod skupnim pritiskom Izraela in ZDA junija 2007 razpadla, je palestinski svet prevzel upravo Zahodnega brega, Hamas pa upravljanje Gaze. Izrael in višegrajska skupina sta na to odgovorila z dodatnimi gospodarskimi sankcijami proti Hamasu. V Gazi je med Hamasom in Fatahom izbruhnil kratek spopad za nadzor nad ozemljem, pri čemer so sodelovale ZDA, toda Hamas je ostal na oblasti ter izgnal člane Fataha iz uprave ter ostaja na čelu Gaze.

Morda ni ravno na mestu opazka, ki sem jo slišal v Betlehemu že pred leti, ko so se v Gazi spet zgodile neke nevšečnosti. »Pusti norce!« je dejal Arabec v Betlehemu.

Če bi pa odprli novo temo: palestinska država, bi bilo treba iskati odgovor nekje nad oblaki. Na zemlji ga še dolgo ne bo. Zato nam ostane klic v nebo: Gospod, pošlji Sv. Duha s podporo: Mir tebi, Jeruzalem.