Žal je jezik oziroma govor v naših medijih in politiki prepreden z izrazi, ki nekaj prikrivajo ali so celo netočni. V večini primerov gre za ostanke komunistične miselnosti. Jezik oziroma besedje, ki ga uporabljamo, je veliko krat nenatančen, saj ga nekritično povzemamo in sploh ne razmišljamo, kaj nek izraz pomeni oziroma, da imamo na razpolago druge besede, ki so veliko bolj jasne in natančne. V nadaljevanju bom opozoril na nekaj takšnih besed. Še posebej pri pisanju bi pričakoval, da kdaj tudi razmišljamo, kakšne besede uporabljamo za nekaj in ali nimamo morda boljših, bolj natančnih, ne pa, da se brez razmišljanja zadovoljimo z nekim besednjakom (temu se reče intelektualna lenoba).

Zakaj je izraz državljanska vojna izrazito krivičen?

Naj za uvod navedem samo en tak primer. Mnogi za naše dogajanje med drugo svetovno vojno, polno nasilja, uporabljajo besedno zvezo državljanska vojna. Zakaj? Zato, ker ne razmišljajo, da je morda z njo kaj narobe. Prehitro se zadovoljijo z njo. In z njo je kar veliko narobe, ker je napačna in krivična. Besedna zveza državljanska vojna pomeni udeleženost dveh kolikor toliko enakovrednih strani. Pri nas ni šlo za dve kolikor toliko enakovredni strani, ampak za eno, ki je napadala (komunisti) in drugo, ki se je morala braniti pred tem nasiljem. Komunisti so povzročili 50.000 do 70.000 nasilnih smrti, bili so izraziti agresivneži, napadalci, zato so oni krivci »za vse«, tudi za drugo stran, ki je brez tega nasilja ne bi bilo. Zato je ta izraz do te druge strani tudi močno krivičen. Govora je torej o komunističnem nasilju, ne pa o državljanski vojni.

Takšnih komunističnih spomenikov je po Sloveniji zelo veliko (v tem primeru Stari Log pri Kočevju). V njih je polno pretiravanj in nesmislov. Predvsem pa je bil izraz »slovensko ljudstvo« za komuniste sopomenka za njih, za komuniste. FOTO: Ivo Žajdela

Demokratizacija je eden najpomembnejših »dogodkov« v sodobni slovenski zgodovini

V publicistiki in politiki se že dolgo pojem demokratizacija (leta 1990) zamenjuje s pojmom osamosvojitev (leto 1991). Kdo je za to kriv, je težko reči. Demokratizacija je eden najpomembnejših »dogodkov« v sodobni slovenski zgodovini, ki je tudi omogočil osamosvojitev.

Naj navedem samo dva primera, od tako rekoč neštetih. V zborniku Države praznujejo. Državni prazniki in skupnosti na območju bivše Jugoslavije (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, zbirka Zupančičeva knjižnica, Filozofska fakulteta, Znanstvena založba FF, 2017, str. 266) je Jaka Repič zapisal: »V osemdesetih letih so se v diaspori že začeli pojavljati pozivi k temu, da bi v domovini priznali poboje in druge krivice. Osamosvojitev Slo­venije leta 1991 so razumeli tudi kot 'osvoboditev izpod komuniz­ma', kar je spominskim proslavam prineslo nov zagon. Ob spominski proslavi leta 1990 se je Tine Debeljak ml. ozrl na več kot 40 let proslav in opozoril, da so se spremembe začele pojavljati tudi v domovini.«

Izpod komunizma se nismo osvobodili leta 1991, ampak leta 1990

Izpod komunizma se nismo osvobodili leta 1991, ampak leta 1990. Avtor očitno sploh ni opazil, da je zapisal napačno letnico, kar je še bolj »čudno«, saj je že v naslednjem stavku omenil leto 1990 in »spremembe« v Debeljakovi domovini Sloveniji.

V spremni besedi v knjigi Mirka Bogomirja Mikliča Sredi krute sile nežno trajam (o politiku Edvardu Kocbeku, 2017) je dr. Janez Juhant zapisal (str. 426): »Laž se je torej s terorjem širila ter prepletala vse pore našega osebnega in družbenega tkiva. Formalna demokracija leta 1991 je ni mogla kar na hitro odpraviti – še manj vseh njenih globokih in tragičnih posledic –, zato njena odprava oziroma očiščenje ostaja konkretna in neposredna življenjska naloga.«

Ne, formalno demokracijo smo dobili (si jo izborili) leta 1990, ne pa leta 1991, ko smo se osamosvojili od Jugoslavije. Torej, demokratizacija (1990) je en izjemno pomemben pojem, osamosvojitev (1991) pa drugi.

Razdvajanje, razdor – to je diskurz totalitarne miselnosti

»Dvajset let potem, leta 2022, Janša in Kučan še vedno politično hranita drug drugega in razdvajata narod.« (Reporter, 28. 10. 2022, str. 3.) To je tipični besednjak in nerazumevanje demokracije mnogih avtorjev. Namreč, v demokraciji lahko vsi nastopajo v politiki in javnem prostoru, tudi upokojenci, tudi nekdanji predsedniki. Lahko politično počnejo vse, kar ni prepovedano z zakonom ali moralnimi pravili. V političnem diskurzu veliko krat akterji »hranijo« »drug drugega«. To je sestavni del politike, v demokraciji pa sploh.

»Razdvajata narod«? Izraze razvajanje in celo razkol nekateri radi uporabljajo, kot očitke o neki politiki, politikih, celo kot diskvalifikacije. Tisti, ki uporabljajo takšne izraze kot nekaj negativnega, želijo povedati, da osebe in teme, ki po njihovem razdvajajo ali povzročajo razkol (med ljudmi, v narodu), tega ne bi smele početi oz. jih celo biti ne bi smelo, vsaj na javni sceni ne.

Vse to, »politično hranita drug drugega« ali »razdvajata narod«, kot povzroča »razkol« med ljudmi, so izrazi oziroma besedne zveze, s katerimi njihov avtor želi nekoga očrniti, diskvalificirati ali mu jemlje pravico sodelovati v javnosti. Gre za temeljno nerazumevanje, hote ali nehote, namerno ali nenamerno, oboje je slabo, demokracije. Gre za diskurz totalitarne miselnosti. Ker v javnem prostoru lahko nastopajo oziroma delujejo samo takšni, kot »meni« ustrezajo.

Takšnih komunističnih spomenikov je po Sloveniji zelo veliko (v tem primeru v Kočevju). V njih je polno pretiravanj in nesmislov. Predvsem pa je bil izraz »odposlanci slovenskega naroda« za komuniste sopomenka za njih, za komuniste. FOTO: Ivo Žajdela

Je bilo

»Takrat je bilo ubitih tudi več kot 250 hrvaških ranjenih borcev, ki so se zdravili v bolnišnici. Poleg njih so bili ubiti tudi nekateri ...« (Reporter, 28. 10. 2022, str. 43.) Ali: »... pokopani naj bi bili v neoznačenih ...« (Zaveza, štev. 125, str. 68.)

Tudi raba nedoločnika in trpnika je bilo, so bili in podobno, je vsesplošno prisotna. Večina jo uporablja že dolgo. Razširjena je bila v času komunistične diktature in totalitarizma, ko so uporabljali vrsto nedoločnikov, trpnikov, posebnih tujk, da bi se zavarovali pred morebitnimi nevšečnostmi z režimom.

Po demokratizaciji, in dolgo smo že v demokraciji, to ni več potrebno. Kljub temu velika večina ljudi to obliko še naprej uporablja. Gotovo večina nezavedno, ker so nanjo navajeni, ker jo uporabljajo »vsi«. Če se že izognemo poimenovanju, potem uporabljajmo vsaj bolj aktivno obleko, torej »so ga« ubili, ne pa »je bil« ubit. Z besedico »so« se storilcu že veliko bolj približamo, samo poimenovati še ga moramo.

Pobiti

»Je bilo pobitih ...« (Zaveza, štev. 125, str. 69.) Ali: Na pokopališču Dobrava pri Mariboru so leta 1990 postavili spomenik v spomin na tam umorjene vojne ujetnike, Hrvate, leta 1945. V protitankovskem jarku naj bi jih umorili 15.000. Na spomeniku so leta 1990 zapisali »Pobitim po 9. 5. 1945«.

Mnogi uporabljajo termin, da so jih med vojno ali po vojni pobili. »Pobili« je oddaljevanje od določnejše besede. To je še en izraz blažitve izraza ubiti (so jih ubili). Ostri u so nekoč zamenjali z mehkim p. Lahko bi rekli, da so s tem mehkim p pokrili vodnjak, da ne bi kdo padel vanj.

Samo neformalno razmišljanje: V slovenščini za mnoga dejanja uporabljamo začetno črko u: ubiti, umoriti, ugonobiti, utopiti (nekoga), ugrabiti, udariti, ukiniti, južni sosedje imajo tudi besedo upropastiti; ter še mnoge druge, kot ukrasti, uveljaviti. V pomembnih primerih gre za dejanje usmeriti nekam, na primer, pod zemljo, v brezno, izpred naših oči (u torej kot prvotni v). Zanimivo, da ima tu odločilna prva črka u obliko jame, brezna, groba, vodnjaka, mehka črka p pa začenja besedi pokrov in pokriti (nekaj prikriti, s črko p), tudi pomiriti, pokoriti.

Komunistična modrost iz nekdanje komunistične ustave na kamnu ob Spomeniku revolucije pred slovenskim parlamentom. Tudi leta 2023 še vedno velja Kardeljeva ustava iz 70. let - in njegova mitologija. FOTO: Ivo Žajdela

So padli

»Žrtve največkrat niso padale naključno.« (Zaveza, štev. 125, str. 67.) Mnogi pogosto uporabljajo izraz padli, na primer »v vojni je padlo × žrtev«, »padli za svobodo« in podobno. Uporaba tega izraza je anahronizem in je neprimerna, celo smešna. Namreč, padeš pogosto, ko se spotakneš, ali padeš v steni, iz višine in podobno. Spet gre za tipično pisanje brez ustreznega razmisleka. Večinoma imamo na razpolago več in boljše izraze. Izraz »padli« je še posebej absurden, ker z njim nadomestijo izraze kot so, ubiti ali umrli. Če je izraz »je bilo ubitih« nekoliko bolj določen, imajo tisti, ki se izogibajo določnejšemu pisanju, še vedno splošnejši izraz »je umrlo«. Ljudje imamo eno življenje, ko ga izgubimo, umremo (mnoge tudi ubijejo), ne pa, absurdno, pademo.

In še drugi neprimeren izraz, ki je v splošni uporabi: »žrtve ležijo« tam in tam. Ne ležijo, ampak ali so jih »pokopali«, pogosto pa celo to ne, saj so jih (v primeru komunističnih umorov) »zakopali«.

So bežali

»Neutrudno je deloval /Zorko Simčič/ in bil eden mnogih tvorcev 'slovenskega čudeža', ko se je maloštevilna emigracija – zaradi zvestobe do žrtev komunizma in do vrednot, zaradi katerih so bežali – skozi več generacij ...«

»Pripovedna raven je zelo preprosta: gre za ljubezensko zgodbo med slovenskim političnim emigrantom, ki je pobegnil pred revolucijo ... (oboje v: Slovenski čas, str. 12, 6. 12. 2022).

Izraz, da so zaradi komunističnega nasilja ogroženi Slovenci bežali čez mejo (v tujino) je samo eden od mnogih terminoloških nesmislov iz prejšnjega režima. Ljudje so pred komunizmom reševali svoje življenje, torej so se z umikom čez mejo reševali.

Zajeli, odpeljali

Mnogi uporabljajo termine »so ga vzeli«, »pobrali«, »odpeljali«. Primer: »Zajeli so ga in odpeljali v ...« (Zaveza, štev. 125, str. 69.) Najprej, niso ga odpeljali, ampak v večini primerov odgnali. Ko je pisec uporabil gornje besede (zajeli) je v resnici šlo za ugrabitev (tudi za aretacijo ni šlo).

Še danes kdo uporabi termina iz časa komunističnega nasilja, tujki likvidirati ali justificirati. Z obema so komunisti prikrivali svoj zločin, slovenske besede ubili, umorili so namreč bolj razumljive, imajo večji učinek. Tudi izraz žrtve je v vsesplošni uporabi in z njim prikrivajo bistvo, da so ljudi ubili, s čimer so izgubili vse. O komunističnih izrazih »osvobodilna fronta« in »ljudska oblast« pa kdaj drugič.

Sprava

»Poudarjeno je bilo, da se namesto upoštevanja različnih stališč tradicionalno netolerantni 'slovenski razkol' nadaljuje, tako da ne more priti do prave narodne sprave.« (Novice, str. 20, 28. 10. 2022.)

»Pot sprave slovenskega naroda se je na državnem nivoju začela pred 32 leti in sprašujem se /poslanec Janez Žakelj/, kdaj bo prišel čas, ko bomo lahko za naš narod rekli, da lahko z eno in edino resnico o tragičnih povojnih dogodkih spravljeni in v slogi skupaj živimo.«

»Čeprav lahko ugotovimo, da bo še mnogo korakov potrebnih do dokončne sprave, pa me ...« (oboje v: Gorenjski glas, str. 8, 2. 11. 2022.)

Kot sem zapisal že pri besedah razdor in razkol, tudi pri veliko krat uporabljeni besedi sprava gre za osnovo demokracije. Tu čisto na kratko: Kako pa si ta, ki si želi sprave, predstavlja, da bo to izgledalo? Ali mar tako, da bomo takrat enako mislili in da ne bomo več smeli pisati o negativnih temah? S čimer, da ne bomo več delali razdora oziroma razkola. Smo vendar v demokraciji, ne pa v totalitarizmu enakomišljenja.

Takšnih komunističnih spomenikov je po Sloveniji zelo veliko (v tem primeru Slape pri Šmarjeti). V njih je polno pretiravanj in nesmislov. Predvsem pa je bil izraz »ljudska revolucija« za komuniste sopomenka za njih, za komuniste, in ni šlo za »ljudstvo« (kot narod). FOTO: Ivo Žajdela

Vsi

Tudi uporaba pridevnika vsi je vsesplošna. Gre za oblike: »vsi ljudje«, po »vsej Sloveniji«, po »celem svetu« in podobno. Gre za tipično pretiravanje, ko želi govorec, avtor nekaj prikazati kot zelo pomembno, izjemno. Vsaj novinarji bi se morali besednim zvezam »vsi ljudje«, po »vsej Sloveniji«, po »celem svetu« in podobno zelo izogibati, saj so skoraj vedno netočne. Praktično nikoli ne gre za »vse«. Večinoma je kakšna izjema. Uporaba je absurdna v primerih po »vsej Sloveniji« ali po »celem svetu«, saj je več tistega, kar v opisanem ne nastopa, kot tistega, kar nastopa, več je tistega, česar ni, kot kar je.

 Prispevek je bil objavljen v 160. številki Družinine priloge Slovenski čas (6. avgust 2023).

Ivo Žajdela, Pomembnost terminologije, Slovenski čas, št. 160, 6. 8. 3023Ivo Žajdela, Odpor okupatorju in revolucija, Demokracija, 29. 4. 2010

Ivo Žajdela, Resnica proti komunistični mitologiji, Demokracija, 27. 8. 2015Ivo Žajdela, Revolucija - ne, državljanska vojna, Demokracija, 3. 9. 2015

Ivo Žajdela, Komunisti kot pozitivci, Demokracija, 10. 9. 2015Ivo Žajdela, Zlagane podobe komunistov, Demokracija, 17. 9. 2015

Ivo Žajdela, Sprava ali sožitje, Demokracija, 24. 9. 2015