Nadaljevanje iz: Terminologija: komunisti, partizani, revolucija, državljanska vojna [2]

T. i. uradni zgodovinarji že dolgo za protirevolucijo uporabljajo sintagmo »nasprotniki partizanskega gibanja«. Uvedli so jo že v Enciklopediji Slovenije. Uporablja jo tudi kakšen zgodovinar, ki ne spada v t. i. levi tabor. Sintagma je napačna. Uporabljajo jo z namenom, da bi protirevoluciji odvzeli legitimnost in jo očrnili. Če si nasprotoval »partizanskemu gibanju«, za katerega naj bi veljalo, da se je borilo proti okupatorju in za osvoboditev Slovenije, potem je bilo s teboj nekaj hudo narobe. Vaške straže in domobranci se seveda niso borili proti partizanom zaradi njihovega boja proti okupatorju, ampak zaradi komunističnega (revolucionarnega) nasilja, ki so ga prvenstveno izvajali. Zato je šlo za protirevolucijo, ne pa za nasprotovanje »partizanskemu gibanju«.

Prav tako je narobe, če jih imenujemo kot protikomunistične enote. Niso se borili proti komunizmu kot ideologiji, ampak proti komunističnemu nasilju, ki je bilo namenjeno prevzemu oblasti oz. revoluciji. Kot vidimo, se vse vrti okoli bistvenega, to je komunistične revolucije. Zato je kolikor toliko pravilni izraz protirevolucija in izpeljanke iz njega.

Sredi Ljubljane še vedno stoji velik spomenik, ki časti komunistično revolucijo, poosebljeni zločin torej. Del spominskega kompleksa je kvader, na njem pa napis iz socialistične (komunistične) ustave. Osrednje sporočilo je – še vedno, 34 let po demokratizaciji –, da so komunisti s pomočjo »delavcev«, »kmetov«, »delovne inteligence« in »vseh naprednih ljudi Slovenije« v »socialistični revoluciji zrušili stari družbeni red«. FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko sodstvo?

Še nekaj o t. i. partizanskih sodiščih oziroma partizanskem sodstvu, o katerem se je v zadnjih letih tudi nekaj pisalo. Ni ga bilo, ker ga ni moglo biti. Beseda sodstvo je termin, ki veliko pomeni. Je velika civilizacijska pridobitev, ki se je oblikovala od rimskih časov naprej. Če so komunisti kaj poimenovali s to besedo, s čemer so jo, tako kot mnoge, zlorabili, to še nikakor ne pomeni, da je tisto tudi obstajalo. Nekaj ga je obstajalo za namene kamufliranja zločinskega početja komunistične revolucije. Ko se torej zgodovinar v arhivskih virih sreča s tako imenovanim partizanskim sodstvom, ga lahko le problematizira, navaja pa le v narekovajih ali v citatih.

Termin likvidacija so uvedli komunisti, da bi s tem tehnicističnim izrazom prikrili oziroma omilili bistveno, to je umor. Umor je zločinsko naklepno dejanje. Izpeljanka je umoriti. Manj huda je beseda ubiti. Ljudje so bili ali umorjeni ali ubiti.

Komunistična rdeča zveza na »spomeniku NOB« v Boljuncu pri Trstu. FOTO: Ivo Žajdela

Resnica in dostojanstvo

Po vojni domobranci in civilisti na Koroško niso bežali, ampak so se umaknili pred tistimi, ki bi jih lahko ubili. Bežati je slabšalni izraz. Z njim nekoga očrnimo. Beži namreč nekdo s kraja kaznivega dejanja, da ga ne ujamejo. Domobranci pa so z umikom iz Slovenije reševali svoja življenja pred morilsko silo komunistične revolucije.

Predvsem pa, poglejmo dejstva. Obdobje od leta 1941 do 1990 je nabito z njimi. Objavljenih jih je bilo zelo veliko, zato nikakor ni jasno, da se jih nekateri ne zavedajo in povsem nekritično pišejo o zločinih komunistične revolucije s starim komunističnim besednjakom prikrivanja resnice. Če za potomce komunistov, partizanov ali udbovcev še lahko razumemo (saj smo v demokraciji), da na vse mogoče načine ščitijo svoje sorodnike, pa tega ni mogoče razumeti za tiste, ki sorodstveno niso pripeti na verigo podedovanih privilegijev. Kaj naj si mislimo o vseh tistih, ki javno razglašajo, da so bili njihovi sorodniki partizani? Nič, razen tega, da se človeku lahko smilijo. Ko gre za resnico o čemer koli, gre v prvi vrsti za dostojanstvo tistega, ki jo varuje ali zamolčuje.

Tako v parku pred muzejem v Metliki slavijo enega največjih zločincev na svetu Josipa Broza - Tita. FOTO: Ivo Žajdela

Prazne besede Boža Repeta

Cankarjeva založba je 30. junija 2015 predstavila knjigo dr. Boža Repeta, predstojnika katedre za novejšo zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti. Repe je knjigi dan naslov S puško in knjigo, z njenim podnaslovom Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 194–1945 pa označil oziroma zamejil njeno vsebino.

Sintagma »narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda« je dvakrat zavajajoča. Najprej to, kar označujejo s terminom narodnoosvobodilni boj, nikakor ni bilo to, ampak je šlo za komunistično izrabo okupacijskih razmer za izvajanje nasilja komunistične revolucije. Prav vse, dogajanje med vojno in vzpostavitev in oblika totalitarnega udbovskega režima 45 let po vojni, govori o tem. Poleg tega to ni bila stvar »slovenskega naroda«, ampak ene peščice, komunistov (Komunistične partije) in njenih simpatizerjev, ki so si za nameček brezobzirno (kot pri vsem) prilastili termina narodnoosvobodilni boj in »slovenski narod«.

Edvard Kardelj z obrazom, okoli njega pa »množice« brez obrazov, ki jih je imel tako rad. Demokracija je na Slovenskem 34 let in toliko časa »slovenska demokracija« ohranja to podobo. FOTO: Ivo Žajdela

Sporočilo s Trga republike – 34 let v demokraciji

Tudi naslov Repetove knjige S puško in knjigo je sopomenka za komunistično revolucijo. Sredi Ljubljane, na Trgu republike (pod komunizmom Trgu revolucije), še vedno stoji velik spomenik, ki časti komunistično revolucijo, poosebljeni zločin torej. Del spominskega kompleksa je kvader, na njem pa napis iz socialistične (komunistične) ustave. Osrednje sporočilo sicer po socialistično v fraze zavitega napisa je, da so komunisti s pomočjo »delavcev«, »kmetov«, »delovne inteligence« in »vseh naprednih ljudi Slovenije« v »socialistični revoluciji zrušili stari družbeni red«. Enako pomeni naslov Repetove knjige. S puško in »knjigo« (fraza o knjigi) so komunisti v »revoluciji zrušili stari družbeni red«. To terminologijo, čeprav je za pozornega bralca jasna, treba večini ljudi razlagati. Vse te besede govorijo le o enem: da je v Sloveniji med drugo svetovno vojno potekala in zmagala komunistična revolucija. To hkrati pomeni, da je po vojni zmagal in zavladal izrazito nedemokratični totalitarni režim. Tiste floskule iz socialistične ustave oziroma spomenika hočejo to samo zaviti v celofan oziroma prikriti.

Molitev na grobišču pri Škofji Loki (29. 10. 2004). FOTO: Ivo Žajdela

Ponaredek resnice in zgodovine

Repetova knjiga je – kako pa naj bi bilo drugače!? – izrazito črno bela oziroma je ponaredek resnice in zgodovine. V njej poskuša prikazati ene (komuniste in partizane) kot izrazite pozitivce, seveda s pomočjo celega arzenala pozitivistične terminologije, druge, njihove žrtve pa očrniti z različno negativno terminologijo.

Prvi so se uprli okupatorju in njegovemu nasilju, drugi pa so z njim sodelovali (kolaborirali) oziroma mu pomagali, zato so prvi tudi te druge skupaj z okupatorjem po Repetovem upravičeno uničevali.

Ta mitologija seveda nima prav nobene zveze z resnico, z dejanskim stanjem, in je brezobzirni napad nanjo. Saj danes vsi vemo, kako je bilo v resnici. Eni se pač zaradi zagovora početij svojih očetov (in dedov) in branjenja privilegijev, ki so jih od njih podedovali, zatekajo k potvarjanju zgodovine in k mitologiji. Danes vsi vemo, da so komunisti takoj na začetku izkoristili okupacijo oziroma razmere, ki so z njo nastale ter začeli ubijati svoje politične nasprotnike oziroma nosilce tradicionalnih položajev in vrednot. Hkrati so jih na vse mogoče načine klevetali z lažmi, konstrukti in odioznimi oznakami, kot je »večna« kleveta o kolaboriranju z okupatorjem. V resnici so bili prav komunisti izdajalci slovenskega naroda, ker so okupacijo zlorabili za nasilno početje komunistične revolucije in to v času, ko je bil slovenski narod vsesplošno ogrožen od zunanjega sovražnika. Takrat bi rabili notranjo enotnost (enako tisti leta 1990 in 1991) za varovanje osnovnega nacionalnega interesa, to je življenj Slovencev. Namesto tega so komunisti tradicionalni del naroda napadli in uničevali z vsemi mogočimi sredstvi. K temu vedno treba dodati, da so to počeli v pogojih okupacije oziroma osnovne nacionalne ogroženosti od nasilnega in sovražnega tujca.

Leta 2020 so pri Mostecu pri Brežicah izkopali del komunističnega množičnega grobišča iz leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Neskončni prokomunistični konstrukti

Zaradi nasilja komunistične revolucije (z umori Vosa in partizanov) so se prizadeti ljudje morali odzvati z obrambo ter tudi uporom proti temu brezobzirnemu početju komunistov in njihovih partizanov. Z orožjem so se ob prisotnosti okupacijske sile lahko branili pred tem nasiljem le tako, da so pristali na formalni okupatorjev nadzor. Drugače ni šlo, mimo okupatorja ta obramba, kaj šele uspešna, ni bila mogoča.

Vse to je Božo Repe – pomislimo, da gre za predstojnika katedre za novejšo zgodovino Slovencev na ljubljanski Filozofski fakulteti (leta 2015) – v svoji knjigi gladko zamolčal. Pa čeprav je natanko vedel, za kaj je pred 80 leti šlo oz. kaj se je takrat dogajalo. Danes smo o tem »zasuti« z literaturo (pa pri tem mislim le na tisto kakovostno). To pa pomeni, da je vsa vsebina, ki jo podaja, podrejena konstruiranju zlaganega mita o »narodnoosvobodilnem boju«. Prav vse, kar navaja v knjigi (najrazličnejše partizanske ustanove, vse do »znanstvenega inštituta«, gledališč, bolnic in »sodelovanja« z zavezniki) je samo velika maska za pokritje strašne resnice o komunističnem partizanstvu – o nepopisnem nasilju. Vso domoljubje mnogih, ki bi brez tega velezločinstva bilo vsega spoštovanja vredno, je ob njem malo vredno. Kaj ti pomaga domoljubje in uporništvo, ko pa je vse do nerazpoznavnosti prepleteno, dotolčeno in umazano z neizmernimi medvojnimi morijami, sistematičnim ropanjem ter neskončnim povojnim nasiljem. In z vsesplošnim laganjem.

Repe je uporabljal termin »odporniško« in »osvobodilno gibanje«, kar naj bi bili komunistični partizani. V nasprotju z njimi je protirevolucijo ves čas poimenoval kot »meščanski« protipartizanski ali protikomunistični »tabor«. Vse to so konstrukti, da bi protirevoluciji odvzel čim več verodostojnosti in legitimnosti. Niso bili »meščanski tabor«, saj sta obe besedi tendencioznega značaja. Šlo je za tradicionalni del naroda. Tudi »tabor« niso bili, saj je šlo za precej različne dele slovenskega naroda, kot odraz predvojnega pluralizma oziroma demokracije.

Pogreb župnika Franca Nahtigala in kaplana Franca Cvara ter Alojzija Jakoša z Rožemberka 30. marca 1943 v Šentrupertu. Jakoš je bil oče dvanajstim otrokom. Partizani so jih umorili 18. junija 1942.

Šlo je za obrambo in upor

Še najbolj nesprejemljiva pa sta izraza protipartizanski ali protikomunistični tabor. Pri protirevoluciji je v vsem njenem bistvu šlo za obrambo in upor pred komunističnim (revolucionarnim) nasiljem. Zato jo lahko poimenujemo predvsem z izrazi protirevolucija, vaške straže in domobranci (JVvD oz. jugoslovanska vojska v domovini je bila majhna, zato malo pomembna skupina). »Protipartizanska« in »protikomunistična« je bila protirevolucija le v posledici, kar pa publicistično (uporaba terminologije) sploh ni pomembno.

Repe uporablja termina državljanska in bratomorna vojna. To je še eno prikrivanje dejstev. Šlo je za komunistično revolucijo in za obrambo pred komunističnim (revolucionarnim) nasiljem. S terminom državljanska ali bratomorna vojna razbremenjuje komunistično (revolucionarno) stran oziroma zabrisuje krivdo za zločine, saj enači obe strani.

Repetova knjiga je »cvetober« zavajajoče in napačne terminologije. Je labodji spev literature iz časov ohranjanja revolucionarnih izročil ter pridobitev in je izraba pozicije moči, saj je knjigo izdala daleč največja slovenska založba.

Nadaljevanje v: Terminologija: komunisti, partizani, revolucija, državljanska vojna [4]

Ivo Žajdela, Komunisti kot pozitivci, Demokracija, 10. 9. 2015

1/15