Nadaljevanje iz: Terminologija: komunisti, partizani, revolucija, državljanska vojna [1]

Za sejanje zmede, predvsem pa strahu, so komunisti med drugo svetovno vojno uporabljali več metod in taktik. Ena od pomembnih je bila napadanje okupatorjevih vojakov ali njihove npr. avto kolone iz zasede blizu vasi. Če je okupator utrpel smrtne žrtve, se je odzval s tako imenovanimi povračilnimi ukrepi. Na kraju partizanskega napada (zločina) so streljali t. i. talce (v resnici je šlo za žrtve povračilnih ukrepov) in/ali požigali hiše nedolžnih ljudi (večkrat so jih tudi odvažali v internacijo). To naj bi »upornike« odvrnilo od njihovih nasilnih dejanj.

Seveda jih ni, saj ni šlo za upornike (za odpor proti okupaciji, predvsem prvenstveno ne), ampak v prvi vrsti za izvajanje komunistične revolucije. Vse je bilo podrejeno njej. Upor oz. različne akcije proti okupatorju so bile le krinka za revolucijo. Z njim so v svoje vrste privabljali ljudi, ki so zaradi patriotizma sovražili okupatorja, hkrati pa prikrivali svoje bistvo, to je revolucijo. Ta je za svoje cilje uporabljala vsa »sredstva« in načine. Eno od takšnih »sredstev« so bile »žrtve« teh povračilnih ukrepov okupatorja: »talci« in civilno prebivalstvo, ki ga je okupator vozil v internacijo ter požigal njegove domove. Prizadeti ljudje niso vedeli, kakšna peklenska »politika« se skriva za njihovo bedo in trpljenjem. Mislili so, da so žrtve edino tistega nasilnika, ki so ga prvenstveno čutili, to je okupatorja. Včasih se je kdo, malo bolj razgledan, jezil na partizane zaradi njihovega neodgovornega početja blizu vasi, vendar to za komunistično vojsko ni pomenilo nič. Poleg tega je bilo to zelo redko, saj je bilo že takoj na začetku vzpostavljeno ozračje smrtnega strahu. Večina je imela to vojsko celo za zaščitnika, vsaj v tem smislu, da se lahko pred (neposrednim) nasiljem okupatorja zatečejo k njej pod varstvo, ali se jim celo pridružijo v uporu proti okupatorjevemu nasilju. Skratka, opraviti smo imeli s samimi najbolj pretkanimi in umazanimi prevarami s strani komunistov.

Edvard Kardelj z obrazom, okoli njega pa »množice« brez obrazov, ki jih je imel tako rad. Demokracija je na Slovenskem 34 let in toliko časa »slovenska demokracija« ohranja to podobo. FOTO: Ivo Žajdela

Propagandna vojna, še posebej komunistična

Komunisti so igrali zvito igro. Še posebno na Primorskem so imeli lahko delo. Tam je prebivalstvo zaradi krutega fašističnega režima, ki jih je dvajset let tlačil in raznarodoval, zelo sovražilo Italijane. Kdor koli se je boril proti Italijanom (fašistom), je bil za njih odrešitelj. To, če je pri tem ubil koga od Slovencev, je bilo zakrito za najpomembnejšim, za bojem proti fašizmu. Preprosti človek pa je razmišljal tako: »Nekaj je že moral biti kriv, da so ga ubili.«

S kasnejšo povojno indoktrinacijo so Primorce tako »preparirali«, da so za njih partizani in komunisti nekaj pozitivnega, vse kar pa jim nasprotuje ali govori o njihovih zločinih, pa nekaj negativnega.

Komunisti so iznašli preprosto, a uspešno geslo: Smrt fašizmu, svoboda narodu. Fašizem je že tako pomenil nekaj izrazito negativnega in z izrekanjem njegove smrti so komunisti sebe legitimirali kot borce proti temu nasilniku – kot nekaj pozitivnega torej. Če so koga hoteli diskreditirati in uničiti, so ga samo oklevetali v zvezi s fašizmom in že je v očeh indoktriniranih ljudi veljal za izrazitega negativca. »Svoboda narodu« pa je pomenila dvoje: najprej se je v tej sintagmi prepoznal vsak posameznik, potem pa je bila to (»narod«) zaradi čustvenega učinka tudi sopomenka za komuniste (partizane). Fašizem levičarji uporabljajo tudi še danes za obračunavanje s svojimi političnimi nasprotniki. Če želijo koga diskreditirati in ga v javnosti onemogočati, mu prilepijo fašizem.

Komunisti so že od začetka leta 1941 sebe prikrivali (izenačevali) za izrazi kot so »osvobodilna fronta«, »ljudska (narodna) vojska« »narodno-osvobodilna vojska«, »narodno-osvobodilni odbori«, »ljudska sodišča« in še za celo vrsto podobnih »ljudskih« in »narodnih« sintagem. Torej, zelo pomemben del boja za oblast (revolucije) je bila tudi propaganda (propagandna vojna).

Kipi »narodnih herojev« na Bazi 20 v Kočevskem rogu: Kvedru, Rozmanu, Mačku in Leskovšku. FOTO: Ivo Žajdela

Kladivo in nakovalo – komunisti in okupator

Proti takšnemu nasilju in propagandi tisti, ki so bili njun cilj in žrtev, niso imeli dobrih možnosti, da jih dohajajo v enakem oz. da tekmujejo s komunisti. Bili so postavljeni med klasično kladivo in nakovalo. Za rešitev iz te situacije – ko jih je uničevala brutalna sila komunistične revolucije – niso imeli nobene dobre možnosti. Vse, ki so bile, so bile slabe, ene bolj, druge malo manj. Na eni strani so jih s svojo revolucionarno vojsko uničevali in s propagandno vojno diskreditirali komunisti, na drugi jim okupatorjeva sila ni dopuščala nobenega (samo)iniciativnega ravnanja. Vsaj ne takšnega, ki bi okupatorja ignoriralo, ki bi bilo organizirano mimo njega ali brez njegove vednosti. Vsak tak poskus je okupator najstrožje kaznoval – vse do zadnje minute 11. maja 1945 onstran reke Drave na Koroškem.

»Spomenik NOB« v Mariboru, pred grajsko palačo. Triumfalizem, nekaj kilometrov vstran pa v Tezenskem gozdu eno največjih komunističnih množičnih grobišč v svetovnem merilu. FOTO: Ivo Žajdela

Štajerski bataljon, Suhor, vaške straže

Možnost, da bi se z revolucionarnim nasiljem ogroženi ljudje pridružili partizanom, je seveda absurdna. Ne boš se pridružil tistemu, ki te napada, uničuje in krivično sramoti. Če to počne v izrazito posebnih pogojih okupacije, pa je odpor do povzročiteljev nasilja še večji. Krivica je tako velika, da poraja tudi pojav t. i. svete jeze do nosilca tega nasilja. Namreč, večkrat smo slišali sprenevedanje koga, da bi se lahko med vojno vsi pridružili partizanom v gozdu oz. t. i. uporu proti okupatorju. To je ali pokvarjeno sprenevedanje ali popolna naivnost. Prvič, »v gozdu« ni bilo dovolj prostora »za vse«, drugič, kar je bistveno, tja ljudje niso mogli iti, ker so bili prav s strani tistih »iz gozda« napadani in življenjsko ogroženi. Saj so vedeli, za kaj v resnici gre: da gre za komunistično revolucijo oz. za boj za oblast (povojni prevzem oblasti v Sloveniji). Če bi šli v gozd, bi jih tam partizani takoj napadli in uničevali. Maja in junija 1942 smo lahko to zelo dobro videli na primeru t. i. Štajerskega bataljona, ki so ga partizani pod Gorjanci uničevali z največjo možno vnemo. Kasneje, septembra 1943, pa smo pri Turjaku in Grčaricah še bolj jasno videli, da je šlo partizanom (komunistom) predvsem za uničenje »konkurence«. V vseh treh primerih je s strani partizanov šlo za totalno uničevanje »nasprotnika« (po njihovem sovražnika), za množične pomore, ki so jih spremljali tudi okrutni posamični umori.

Leta 2020 so pri Mostecu pri Brežicah izkopali del komunističnega množičnega grobišča iz leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

S samoobrambo so si reševali življenje 

Ena možnost je seveda bila, da tisti, ki so jih napadali in uničevali komunistični partizani, ne storijo nič. To bi pomenilo, da bi se pustili kar ubijati (uničevati). Kdo bi bil tak?

Ostala je le še tretja možnost, prav tako slaba, to je, da se samoobrambno organizirajo ob vednosti okupatorja, sile, ki je želela vse nadzorovati in je vsakogar sankcionirala, ki je deloval militantno brez njegove vednosti oz. dovoljenja. Šlo je samo za eno, da si s tem zaščitijo hrbet. Tako je proti komunistični revoluciji začela nastajati protirevolucija. Oborožena protirevolucija ni bila mogoča brez dovoljenja okupatorja. Imeli smo eno izjemo, ki pa je samo potrjevala pravilo, JVvD oz. Jugoslovanska vojska v domovini. Kakšna manjša skupina, kot so to bili pripadniki Jugoslovanske vojske v domovini (četniki), je sicer lahko obstajala in se skrivala. Toda bila je zelo ogrožena in zaradi svoje majhnosti ni predstavljala praktično nič. Lahko je obstajala samo zato, ker je bila številčno majhna in je bila zato za partizane manj pomembna, prav tako za okupatorje. Tista skupinica, ki je obstajala, je bolj ali manj le reševala svoje življenje pred partizani (ti od vsega začetka niso trpeli nobene »konkurence«) in pred okupatorjem. Oboji pa so jo zelo ogrožali, saj je šlo pri obojih, tako pri komunističnih partizanih kot pri okupatorju, za željo totalnosti oziroma popolnega uničenja »nasprotnika« (po njihovem sovražnika).

Spomenik komunistični revoluciji sredi Ljubljane, ki je bistveno uničila slovenstvo – stoji že 34. leto po demokratizaciji. FOTO: Ivo Žajdela

Izsiljena »kolaboracija«

(Samo)obrambo oz. odpor proti revolucionarnemu nasilju je bilo mogoče organizirati le z vednostjo oz. dovoljenjem okupatorja. Ta je seveda imel svoje interese in računico. To sodelovanje je sicer pomenilo neprijetno sodelovanje z osovraženim okupatorjem, toda bilo je življenjsko nujno. Lahko ga sicer kdo imenuje tudi s slabšalnim in tendencioznim izrazom kolaboracija, vendar je takrat šlo za neizmerno bolj pomembne stvari kot za to, kako boš označen. Šlo je za življenje, za biti ali ne biti. Komunisti so s paravojskami (partizani, VOS) med vojno umorili več kot 4.200 civilistov (Slovencev). Šlo je za reševanje življenj in v takšni situaciji življenjsko ogroženi res niso mogli misliti na to, kakšne so »svetovne« konstelacije sil in kdo je s kom zaveznik. Namreč večkrat slišimo očitek protirevoluciji, da bi se morala zavedati situacije, kaj bo po vojni in da so bili partizani (revolucija!) na nek način zavezniki z zahodnimi zavezniki. Ta očitek je krivičen in ga je s časovne perspektive lahko dajati, potem ko veš, kako so se dogodki razpletli. Dajejo ga tisti, ki nimajo nobenega občutka za resnico in pravico ali celo te sploh ne marajo, ker govori o njihovi umazani ter zločinski naravi.

Kolaboracija je bila zaradi revolucionarnega nasilja izrazito izsiljena in kot takšna nepomemben politični faktor. Vse ostalo govorjenje o tem je le nadaljevanje diskreditacije žrtev revolucionarnega nasilja oz. navadno propagandno besedičenje, ki v resnici razgalja njegovega nosilca kot navadnega nepridiprava.

Uničeni grad Turjak po partizanskem napadu na branilce. VIR: knjiga Grad Turjak 2020, ZRC, str. 595, foto INDOK, Ivan Komelj

Sporočila s Turjaka

Spomnimo se Turjaka in Grčaric septembra 1943. Milo se mi je storilo, ko sta pred leti dva razumnika, ki nista pripadala levemu političnemu polu, za dogajanje septembra in oktobra 1943 zapisala, da je šlo takrat za »čisto državljansko vojno«. Ne bi se mogla bolj zmotiti. Morda sta mislila, da lahko ta termin uporabita zato, ker takrat ni bilo pri dogajanju prisotnega okupatorja (Italijani so se umaknili, Nemcev pa še ni bilo), ampak sta obstajali le dve sili znotraj naroda. Toda, če deluješ po avtomatizmu privzetih vzorcev (terminologije), potem lahko zapišeš takšen nesmisel.

Na Turjaku in v Grčaricah ter v tistem času na širšem območju Dolenjske in Notranjske je šlo le za eno stvar. Komunisti so tja zgostili večino partizanskih enot (vpoklicali so jih celo z Gorenjske in Štajerske), da bi tam počeli svojo osnovno »politiko«, to je komunistično revolucijo. Z vsemi silami so napad(a)li razmeroma šibke enote protirevolucije (vaške straže in JVvD). Izvajali so genocid, sodno burko v Kočevju in množične pokole vojnih ujetnikov (in ranjencev). Ne na Turjaku ne v Grčaricah ni bilo nobene bitke, ne boja, niti spopada ne (kaj šele državljanske vojne). Napadala (uničevala) je le ena sila, to so bili komunistični partizani. Stran protirevolucije se je le umikala in šibko branila.

Šentjošt, Možinetovi otroci s staro materjo ob krsti staršev. Zakonca Jakoba in Marijo Šubic (ter njeno sestro Albino) so partizani umorili 1. avgusta 1942, za seboj sta pustila štiri otroke, najmlajši je imel le sedem tednov. VIR: Janko Maček

Bučarjev neskončni nesmisel

Zato je govorjenje o državljanski vojni tako zelo napačno in tako zelo krivično do ene strani, tiste, ki je bila ves čas vojne tarča napadanja, uničevanja in diskreditiranja komunistov.

Tudi zato je bila izjava predsednika državnega zbora dr. Franceta Bučarja na prvi seji aprila 1990, da se je s tistim dnem v Sloveniji končala državljanska vojna, tako neskončno napačna, zavajajoča in krivična. Tako kot med vojno, so tudi ves čas po vojni, do leta 1990, z nasiljem vladali le komunisti, vsi ostali Slovenci so se kvečjemu branili. Včasih, med vojno, tudi uspešno, večinoma pa se proti poosebljenemu zlu ni bilo mogoče uspešno braniti. Po vojni, ko so komunisti zasedli oblast, pa nikakor ne.

Nadaljevanje v: Terminologija: komunisti, partizani, revolucija, državljanska vojna [3]

Ivo Žajdela, Revolucija – ne, državljanska vojna, Demokracija, 3. 9. 2015

1/8