V prostovoljstvo Karitas je bila poklicana, je za Družino dejala Terezija Vivod. FOTO: Osebni arhiv.


»Dogajale so se mi čudne stvari, ki jih nisem razumela. Veliko sem premišljevala, kaj bi to bilo. Za mnenje sem vprašala duhovnika. Dal mi je nasvet, naj počakam in naj bom pozorna, saj vse pride ob pravem času. Nekega dne je prišla k meni sodelavka, ki je že bila prostovoljna sodelavka Karitas. Nagovorila me ja, naj se pridružim župnijski Karitas. Tisti trenutek sem razumela sporočila. Pomagati moram materam z otroki in ljudem, ki so na robu družbe. Takoj sem privolila in od tistega dne sem prostovoljka Karitas.«

Človek, ki spoštuje

Do desetega leta starosti je živela pri babici in botrah. Njen takratni dom je stal sredi vasi Libeliče, kjer si ljudje še danes skorajda podajajo kljuko vhodnih vrat. »Vsak, ki je potrkal na vrata naše hiše, je bil dobrodošel. Nikoli ni bilo slišati o ljudeh slabih, grdih besed, vedno samo spoštovanje. Kot otrok sem se na ta način učila spoštovanja do ljudi.«

Po preselitvi k mami na Prevalje je imela nekaj prijateljic, ki bi ji lahko bile babice. »Obiskovale so me in rade smo se imele. Gospa, ki je bila gluhonema, je bila pri meni skoraj vsako dopoldne. Tako me je življenje počasi oblikovalo v človeka, ki spoštuje druge ljudi in vidi njihovo stisko.«

Po poroki sta prišla tudi otroka in z njimi veliko skrbi ter dela. Ni bilo veliko časa za hobije in želje, saj je bila družina postavljena na prvo mesto. Ko so se otroci osamosvojili, so tudi zanjo prišli drugačni časi.

Pisana ekipa so

Po nekajmesečni vključitvi v Karitas je odstopil takratni voditelj. »Spet je pristopila k meni sodelavka in me prosila, naj prevzamem vodenje. Nisem bila prepričana, če bom znala in zmogla to delo. Ob zavedanju, da sem orodje v Marijinih rokah in da je Božja pomoč na moji strani, sem privolila in svoje delo izročila v Božje roke.«

Veliko je premišljevala, kakšno Karitas si želi videti v prihodnosti. »Kaj bomo spremenili, da bo sprejemljivo za vse sodelavce? Zavedala sem se, da so nekateri tu že več let in da moram biti previdna, da jih ne ranim. V začetku je prihajalo tudi do nesporazumov in nasprotovanj, kar pa smo kasneje predelali, se pogovorili in nadaljevali z delom.«

Pogosto je na cesti nagovarjala in prosila nekdanje sošolke, znanke in sodelavke, naj se jim pridružijo. Navdušila jih je s pripovedovanjem, kaj delajo, pa kaj bi še radi in da jih potrebujejo. Število je vztrajno raslo. Pri delu jim pomagajo tudi pravoslavni verniki in muslimani. Prav pisana ekipa so.


»Ob zavedanju, da sem orodje v Marijinih rokah in da je Božja pomoč na moji strani, sem privolila in svoje delo izročila v Božje roke.« FOTO: Pexels.

Mreža prostovoljcev

Karitas ima mrežo prostovoljcev v vseh kotičkih občine in ti zaznajo stisko ljudi. Terezija pojasni, da so to včasih tudi sodelavci, ko opazijo, da se sodelavec zapira vase in se spremeni.

»Takrat prijazno povabimo te ljudi, da smo pri njih zaznali stisko in naj nas pokličejo ter pridejo po pomoč. Pogosto to pomoč diskretno nese tudi kdo od prijateljev. Večina ljudi se našemu vabilu odzove, saj vedo, da jih bomo sprejeli in da jih ne bomo obsojali. Takrat se odprejo kot školjke. Prav zato je prostovoljstvo tako pomembno, zaznava stiske in pomoč takoj, danes, ne čez en mesec.«

Kaj ji pomeni podelitev priznanja? »Priznam, da strahospoštovanje. Krivulja našega dela je s priznanjem dosegla vrhunec. Zdaj je na meni in mojih sodelavcih, da se ta krivulja ne obrne navzdol. Zavedam se, da bo to zelo težko delo. Pošteno je, da to priznanje delim z vsemi sodelavci naše župnijske Karitas in z več kot 11.000 sodelavci Karitas v Sloveniji. Prav vsak si zasluži priznanje za svoje delo, zato ga z veseljem delim z njimi.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (22/2021).