Imenujemo jo tudi Malo Cvetko. O njej lahko rečemo, da je ljubljenka vsega katoliškega sveta, razglašena tudi za zavetnico misijonov. Rodila se je leta 1873 očetu Ludviku in materi Zeliji Guerin v Alenconu v Franciji. Oba sta v mladosti mislila iti v samostan, pa ju je božja previdnost izbrala za starše svetnici. S štirimi leti je izgubila mater. Oče se je nato preselil v Lisieux, da bi mu svak in svakinja pomagala pri vzgoji številne družine. Že tedaj je Terezika obljubila Jezusu, da mu ne bo odrekla nobene želje.

Ob prvem obhajilu je zapisala: »Že davno prej sta se Jezus in Mala Terezija poznala in razumela drug drugega. Tiste dni pa najino srečanje ni bilo več bežen, razumevajoč pogled, ampak dušno zbližanje. Nisva bila več dva: Terezija je izginila, kakor izgine kaplja v morju.« - Ob birmi je pisala: »Z velikim veseljem sem se pripravljala na prihod Svetega Duha. Ne morem razumeti, kako da nekateri posvečajo tako malo pozornosti prejemu tega zakramenta Ljubezni. Kakor apostoli sem pričakovala obljubljenega Tolažnika.«

Postala je članica Marijine družbe in obljubila sveto devištvo. Zapisala je: »Napravimo iz src lepe vrtove, ki bo vanje prihajal naš Odrešenik, da se odpočije. Posadimo na teh vrtovih lilije čistosti, kajti device smo. Ne pozabimo, da je devištvo globok molk vseh zemeljskih skrbi, ne samo nepotrebnih, marveč sploh vseh skrbi.« Ko je šla v Karmel najstarejša sestra Pavlina, bi bila tudi ona rada z njo, pa je bila premlada. Škof ji ni hotel dati spregleda. Tedaj je poromala v Rim in prosila samega papeža Leona XIII. za sprejem. Ta jo je spet napotil k domačemu škofu, ki ji je zdaj dal spregled, da je lahko vstopila h karmeličankam.

Pri sprejemu pa ni bila deležna pohvalnih besed; ostri samostanski duhovnik je govoril: »Želim, da bi samostanski družini ne bilo treba pozneje obžalovati, da je sprejela tako mlado priglašenko.« Bila je tudi sicer vse redovno življenje zapostavljena. Njena svetost je globoko skrita v tem na zunaj tako preprostem življenju. Ponudila se je Jezusu za igračo, za žogo, da lahko počne z njo, kar hoče. Svoje življenje je opisala v knjigi Povest duše, ki so jo izdale tudi naše karmeličanke.

Umrla je 30.septembra 1897. Za svetnico je bila razglašena leta 1925, za cerkveno učiteljico pa 19. oktobra 1997.

Goduje 1. oktobra.



Sv. Terezija se je rodila leta 1873 v Alençonu v Franciji. Ko je bila še mlado dekle, je vstopila v karmeličanski samostan v Lisieuxu. Tam je živela v ponižnosti, evangeljski preprostosti in zaupanju v Boga. Te kreposti je z besedo in zgledom prenašala na novinke v redovni skupnosti. Umrla je 30. septembra 1897, potem ko je svoje življenje izročila za odrešenje duš in rast Cerkve.
Sveta Terezija Deteta Jezusa, karmeličanka, cerkvena učiteljica



Kako priljubljena in spoštovana je (bila) »mala Terezika«, govori tudi dejstvo, da je bila pred vojno po mnogih krščanskih družinah med svetimi podobami na častnem mestu tudi njena slika ali kipec. Dekle krhkega zdravja, prikupna zaradi svoje mladosti in ljubeznivega značaja, je v kratkem času zemeljskega življenja s svojim duhovnim bogastvom obogatila ves svet in postala žena velike svetniške zrelosti. Njena »mala pot« svetosti pa ostaja dragoceno vodilo za vse čase in rodove.


Ime: Izhaja iz latinskega in grškega imena Theresia. O njegovem izvoru obstaja več mnenj. Povezujejo ga z grško besedo thera »lov, marljivo prizadevanje, teženje za čim, plen, divjačina«; z imenom otoka Thera ali pa z besedo theresis »obramba, zaščita«.

Rodila se je 2. januarja 1873 v severnofrancoskem mestecu Alençon v Normandiji,

umrla pa 30. septembra 1897 v Lisieuxu v Franciji.

Družina: Bila je najmlajša izmed devetih otrok v premožni družini urarja in draguljarja Ludvika Jožefa Stanislava Martina in Marije Celije Guérin. Sinova sta umrla kmalu po rojstvu, za njima v zgodnji mladosti še dve hčerki, ostalo jih je še pet, ki so odšle v samostan. Starši so bili leta 2008 razglašeni za blažena.

Sestre: Marija, Pavlina, Leonija, Celina. Leonija je postala vizitatinka, ostale pa karmeličanke.

Zavetnica: Cerkev jo je razglasila za glavno zavetnico misijonov in drugo zavetnico Francije. K njej se zatekajo v vseh dušnih in telesnih zadevah, za priprošnjico jo imajo piloti, oboleli za tuberkolozo in aidsom, cvetličarji.

Svetost: »Mala pot« imenujemo Terezijino pot svetosti. Govori nam predvsem o tem, da je mogoče doseči največjo popolnost v kreposti ljubezni brez izrednih del spokornosti, milosti ali velikih del. Terezija oznanja svetost, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem življenju in poklicu.

Upodobitve: Fotografije jo prikazujejo kot ljubko, kodrolaso deklico ali pa kot mlado redovnico milega obraza in pogleda. Upodabljajo jo predvsem kot karmeličansko redovnico v rjavi redovni obleki, belem plašču in črni tančici, s cvetjem v naročju, ki ga sipa na zemljo. Njeni kipi in slike visijo po mnogih cerkvah in domovih.

Grob: Nad njenim grobom v Lisieuxu je zrasla veličastna bazilika, v kateri v stekleni krsti počiva njeno nestrohnjeno truplo in kamor množično prihajajo njeni častilci z vsega sveta.

Goduje: 1. oktobra.

Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je za blaženo razglasil 29. aprila 1923, 17. maja 1925 pa za svetnico. 19. oktobra 1997 jo je blaženi papež Janez Pavel II. imenoval za cerkveno učiteljico.

Zadnje besede: »Moj Bog, ljubim te …«

Pri nas: V slovenščini je leta 1940 prvič izšla njena Povest duše, ki je doslej doživela že več izdaj, poleg tega pa še več drugih del, med njimi tudi Avtobiografski spisi in Zadnji pogovori.

Splet: www.thereseoflisieux.org; www.therese-de-lisieux.fr