Bizantinska zgodovinarja, sodobnika tega svetnika, vsak v svoji Zgodovini Cerkve občudujeta izjemno uspešno delo sv. Teotima. Pripovedujeta, da je bil Teotim prej znan kot poganski filozof, v zrelih letih pa se je spreobrnil h krščanstvu, se ga z vso dušo oklenil in ga začel oznanjati. Proti koncu 4. stoletja so ga posvetili v škofa. Sedež njegove škofije je bil v mestu Tomi ob Črnem morju. Prizadeval si je, da pridobi za krščansko vero Hune (Skite) in Gote v spodnjem Podonavju. Kar se je prej zdelo nemogoče, je dosegel Teotim. Njegovi zgovornosti, ljubeznivosti, učenosti in čudodelnosti se niso mogli več upirati. Med Huni (Skiti) je dobil ime »bog (to je božji mož) Rimljanov«. Po rodu je bil Grk, ki je prišel iz rimske države na njihova tla in se jim je prikupil s svojo človekoljubnostjo.

Sv. Hieronim ga omenja v svoji knjigi O slavnih možeh iz leta 392 in pravi, da je Teotim napisal več kratkih spisov v obliki dialogov in da še vedno sestavlja nove. Žal se nam Teotimovo pisateljsko delo ni ohranilo. Bil je sodobnik in velik prijatelj sv. Janeza Krizostoma. Tega je odločno branil pred napadi Teofila iz Aleksandrije. Ko je sv. Epifanij iz Cipra leta 406 na sinodi v Carigradu hotel, da obsodijo nekatere zmote krščanskega veleuma in asketa Origena, se je Teotim temu uprl. Dejal je, da ni primerno obsojati človeka, ki je vse svoje učeno delo podvrgel sodbi cerkvenega učiteljstva in številnim ljudem odkril največje lepote vere, pa naj se je tudi osebno motil v kakšni stvari (v današnjem času je takšno mnenje zagovarjal pokojni francoski kardinal Jean Danielou).

Obžalovati je treba, da nam podrobnosti iz Teotimovega življenja niso sporočene. To, kar vemo, pa zadostuje za sodbo, da je bil velik teolog in plemenit človek. Mnogo se je mudil na misijonskih poteh, tudi onstran meja rimske države, zato niti to ni zanesljivo znano, kdaj je umrl. Gotovo je samo to, da ga je smrt doletela pred letom 431. Takrat se je koncila v Efezu udeležil že novi škof iz mesta Tomi, Teotimov naslednik.

Sv. Teotim goduje 20. aprila.