Iz znanja in izkušenj sta približala tokratno temo dr. David Kraner, ki je spregovoril o »komunitarnosti, konfliktu in komunikaciji«, in dr. Mateja Pevec Rozman o »laikih in klerikih skupaj na poti oznanjevanja in vodenja v duhu evangelija«. Po prvem in drugem predavanju je bil pogovor s predavateljema. Zbrane je pozdravil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, prav tako je sklenil simpozij.

Dr. Ivan Platovnjak, dr. Mateja Pevec Rozman in dr. David Kraner. FOTO: Jože Potrpin

Nagovor nadškofa Zoreta

Svojo misel je posebej namenil motu simpozija, za njegov blagoslov in v želji, da bi v resnici postali ena sama Cerkev tudi v sinodalnem prizadevanju. »Če boste imeli ljubezen …« kot je dejal, »mi kot duhovniki, diakoni in božje ljudstvo, s katerim smo poslani kot posvečevalci, oznanjevalci in pastirji, kot eno samo občestvo, ki naj pričuje današnjemu svetu, pričuje o evangeliju, Jezusu Kristusu. Na kakšen način naj pričujemo? Prav je, da se ozremo v prvo krščansko skupnost, občestvo in bomo spoznali, da je bila moč njihovega pričevanja ne v prvi vrsti, vsaj izkušnja, ki so jo imeli z Jezusom, čeprav je bilo to bistvenega pomena za to, kdo se je mogel pridružiti občestvu, ki bo z nami priča vstajenja. Tudi ne imenitni govori, ki jih je imel recimo Peter, ribič, ki je ribičijo na jezeru zamenjal za ribičijo v božje kraljestvo. Kaj je prepričalo njihove sodobnike? Poglejte, kako živijo, poglejte, kako se ljubijo med seboj. Prepričan sem, da je v vsakem času identiteta Cerkve močna, predvsem pa pričevalna in prepričljiva takrat, kadar dejansko živimo kot Cerkev. Ne kot skupnost različnih skupnosti, ki so tako ali drugače med seboj tekmovalne, ampak kot občestvo občestev, ki sodeluje v izpolnjevanju, v življenju po Jezusovem evangeliju, in s tem pričuje za Jezusov evangelij.«

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore. FOTO: Jože Potrpin

Evangelij v svet ponese naša povezanost. Povezanost vseh, vsega skrivnostnega Kristusovega Telesa. Tam se pokaže, da je naša pobožnost pristna, vsa naša liturgična in pastoralna prizadevanja usmerjena v graditev občestva, naša teologija v resnici iskanje odgovora na vprašanje in iskanje našega časa znotraj Jezusa in Kristusa in njegovega sporočila. Tam začne biti vse to rodovitno.

Predavanji dr. Kranerja in dr. Rozmanove

Dr. Kraner je svojo temo razdelil v tri poglavja: komunitarnost, konflikt in komunikacija. V prvem je podal vsebino, pomen, lastnosti občestva, kritične vidike, vidik univerzalnosti, vizijo in misijonarstvo. Npr. o župniji je dejal, »da je skupnost občestev, ni krhka struktura. Prav zato, ker je zelo prožna, si more prevzeti zelo različne oblike, ki terjajo učljivost in misijonarsko ustvarjalnost pastirja in župnijske skupnosti. Župnija z vsem svojimi dejavnostmi oblikuje, opogumlja svoje člane, da bodo dejavniki evangelizacije. Je svetišče, v katero žejni pridejo pit, da bi nadaljevali pot, je središče nenehnega misijonarskega poslanstva.« 

Gostitelji simpozija so bili stiški menihi. FOTO: Jože Potrpin

V drugem poglavju je spregovoril o konfliktu med mediji in Cerkvijo, konfliktu osebnosti Jezusa Kristusa (imel je moč, da premakne, odločali so se zanj ali proti njemu, ni diplomat, ni imel podobe ne lepote ne zunanjosti…, bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mučen) in konfliktu med željo in realnostjo (zatonu ljudi, financ, imetja, kulturnega vpliva itd.). V tretjem sklopu o vprašanju komunikacije z vidika interakcije Cerkve s svetom, komunikacijskih modelov in pastoralne metode.

FOTO: Jože Potrpin

Dr. Rozmanova je »hojo skupaj« temeljila na skupnem krstnem poslanstvu, od koder izhaja aktivnejša vključitev laikov v življenje in delovanje Cerkve, v procese vodenja in odločanja. Osnova za hoditi skupaj pa je odločitev, da smo pripravljeni hoditi skupaj, molitev, za drugega in drug z drugim. Kako to uresničujemo? Da skupaj premoščamo težave, se zavedamo skupne odgovornosti, sprejmemo miselnost, da so laiki sodelavci, ki pa jih je potrebno primerno izobraziti in oblikovati, da bodo suvereni v izvrševanju posameznih služb, imeli čut za Cerkev, gojimo medsebojno spoštovanje, skupaj živimo kot Jezus in učenci. 

Dr. Mateja Pevec Rozman. FOTO: Jože Potrpin

V procesu skupne hoje je še posebej predstavila praktično miselnost: korake razvoja miselnosti, od stanja otroške odvisnosti do praktičnega misleca. Zaključila pa je z mislijo pokojnega prof. Cirila Sorča: »Nismo bili ustvarjeni predvsem zato, da bi mi prvi ljubili, da bi mi prvi ljubili Boga, ampak zato, da bi Bog lahko ljubil nas, onkraj vseh naših prizadevanj za popolnost, onkraj vseh naših nepopolnosti, šibkosti, omejenosti, ranljivosti in tudi odvisnosti.«