76-letni katoliški duhovnik vidi vedno večjo potrebo po duhovnem spremljanju in svetovanju. »Mnogi ljudje nujno potrebujejo duhovno vodenje, pomoč pri iskanju poti v vse bolj zapletenem in hitro spreminjajočem se svetu,« je Halik zapisal v prispevku za oktobrsko izdajo nemškega krščanskega mesečnika Herder Korrespondenz.

Zanimanje za duhovnost se je »v zgodovini Cerkve že večkrat pojavilo, še posebej v času krize cerkvenih ustanov«.

Cerkev je dolgo časa poudarjala katoliški nauk in moralo ter »usodno podcenjevala« duhovnost, je poudaril Halik tik pred začetkom posvetovanj vesoljne sinode o sinodalnosti, ki ta mesec zaseda v Vatikanu. Vendar se je zanimanje za duhovnost »v zgodovini Cerkve že večkrat pojavilo, še posebej v času krize cerkvenih ustanov«, in je včasih spodbudilo tudi reformna gibanja, kot je bila recimo reformacija v 16. stoletju.

V današnjem času se je »trg verskih dobrin« odzval na »žejo po duhovnosti« še pred Cerkvijo, piše Halik: »Naš svet je preplavil z bogato ponudbo ezoterike, magije, okultizma, cenenega posnemanja orientalskih duhovnosti in starodavnih poganskih kultov.«

»Kakovost izobraževanja je pomembna«

Mnogi ljudje dandanes »zavestno ali nezavedno« iščejo duhovne nasvete v spovednici, pri psihologih ali psihiatrih, vendar pogosto zaman. Halik zato meni, da je »treba povečati število teoloških fakultet in drugih izobraževalnih ustanov, ki ponujajo kakovostne tečaje za usposabljanje laikov za duhovno svetovanje«. Ob tem dodaja: »Poudarjanje kakovosti formacije in skrbna izbira kandidatov sta še posebej nujna v današnjem času velikega hrepenenja po duhovnosti, ki žal s seboj prinaša tudi množico patoloških oblik duhovnosti.«

Ni mogoče pričakovati, da ima vsak posvečen duhovnik potrebne osebne karizme za dobro opravljanje te službe.

Poleg karizme, izkušenj in ustreznih osebnostnih lastnosti je za duhovno vodenje ali spremljanje potrebna tudi izobrazba s področja teoloških in družbenih ved, predvsem psihologije, poudarja Halik, ki je po izobrazbi tudi sociolog. Obenem »ni mogoče pričakovati, da ima vsak posvečen duhovnik potrebne osebne karizme za dobro opravljanje te službe«. Prav tako se moramo zavedati, »da se bo število duhovnikov v velikem delu sveta še naprej drastično zmanjševalo, če se v praksi izbire, usposabljanja in načina dela ne bodo kmalu zgodile velike spremembe«.

Nova služba »duhovnega spremljevalca«

Tomaš Halik se odločno zavzema za novo »službo« duhovnega spremljanja. Kot pojasnjuje, se udeležencem sinode poleg že uveljavljene službe akolitov in katehistov predlaga ustanovitev drugih služb, ki ne zahtevajo posvečenja«. Ena od teh služb je po njegovem mnenju služba duhovnega spremljanja, ki vključuje vse bistvene elemente sinodalnosti – poslušanje, odprtost za delovanje Svetega Duha, duhovno razločevanje in skupno iskanje prave izbire.