Dr. Teofil Simčič (1902–1997) je bil odvetnik, časnikar in politik. Knjiga Teofil Simčič. Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja prinaša pomembno pričevanje in dragocene podatke o življenju Slovencev, ki so se znašli v mejah italijanske države. Gradivo za knjigo je zbral, jo uredil in prispeval tudi esej sin Tomaž Simčič, spremno besedo je prispeval Ivo Jevnikar.

Kot je v spremni besedi zapisal Ivo Jevnikar, imamo zlasti za obdobje fašističnega preganjanja obsežno literaturo, vendar neposredna pripoved razgledanega človeka, ki je ne le doživljal prelomila desetletja, temveč dogajanje v danih razmerah po svojih močeh sooblikoval, vsakokrat odkriva nove podrobnosti, zlasti pa avtentično obnavlja duha časa ter predstavlja razmišljanja in čustvovanje naših ljudi.

Sin je zelo iskreno, a tudi zelo stvarno analiziral očetovo delo

Knjiga, ki jo je uredil avtorjev sin, odlični poznavalec obravnavanega zgodovinskega obdobja, prof. Tomaž Simčič, je razdeljena na tri dele. Tretjega, z naslovom Moj oče, je napisal sam urednik, ki s pomočjo lastnega znanja, pričevanj drugih protagonistov in ohranjene očetove korespondence podrobno dopolnjuje zgodovinski okvir obravnavanega obdobja, saj je oče osebne spomine končal s koncem druge svetovne vojne. Zelo iskreno, a tudi zelo stvarno je analiziral očetovo delo, značajske poteze in njegov čas, ki je za mlajše bralce že kar oddaljena zgodovina, saj je manjšinska družba doživela v zadnjih desetletjih veliko sprememb in novosti.

V avtobiografiji zaživijo nekoč zelo revna Brda

V prvem delu so Simčičeva avtobiografija od rojstva do julija 1945, daljši referat o Primorski pod fašizmom, spomini na prijatelja, mučeniškega glasbenika Lojzeta Bratuža, in časnikarski popis fašističnega divjanja na Tolminskem junija 1922, torej še pred uradnim nastopom Mussolinijevega režima.

V avtobiografiji zaživijo nekoč zelo revna Brda, malo raziskovano begunstvo tistega dela goriškega prebivalstva, ki je moralo v Italijo, ne v avstro-ogrsko zaledje, dijaška in študentska leta, slovenski odvetniki in sodniki, upor proti raznarodovanju in diktaturi, zapori in konfinacije. Omenjeni so tudi stiki z dvoumnim prijateljem preganjanih Slovencev Virginiem Trojanijem, s sotrpini v zaporih med pripravami na II. tržaški proces, z obveščevalcem Jožetom Golcem, kot tudi partizanstvo in domobranstvo na Goriškem.

Teofil Simčič je bil realen, spravljiv, a odločen v svojih stališčih

V predavanju o fašizmu, za katerega so ga, kot piše Jevnikar, leta 1971 zaprosili nekateri gimnazijci, mladi člani Slovenskega kulturnega kluba v Trstu, je avtor zgodovinska dejstva prepletel z anekdotami in s spomini, saj je sodil v najožji krog ilegalnega političnega vodstva katoliško usmerjenih Slovencev in Hrvatov pod Italijo, a tudi z manj znanimi podrobnimi podatki, na primer o zakonu 2268 iz leta 1926, s katerim je, začenši s pomorščaki, režim na podlagi zgolj političnih razlogov odpuščal javne in druge uslužbence.

Teofil Simčič je bil realen, spravljiv, a odločen v svojih stališčih. Delal je v krogu svojega tesnega prijatelja in svaka Janka Kralja in z njima povezane duhovščine, ne v krogu Tigra in tudi ne Virgila Ščeka ter Engelberta Besednjaka, ki sta po znanem sporu v vrstah krščanskih socialcev, ki je odmeval še nekaj povojnih desetletij, vodila svojo skupino. Krogu Janka Kralja je ostal zvest do konca.

Od leta 1945 do smrti je živel v Trstu, kjer je bil časnikar

Simčičevi idejni in narodnopolitični pogledi so razvidni tudi iz drugega dela knjige, v katerem je izbor njegovih povojnih političnih govorov. Čeprav je bil ponosen Goričan, je od leta 1945 do smrti živel v Trstu, kjer je postal časnikar na slovenskem radiu, si ustvaril družino in se politično udejstvoval. Vedno je zagovarjal samostojno politično nastopanje Slovencev, demokratične vrednote in krščansko etiko.

Do konca 70. let, ko se je umaknil iz javnega življenja, je bil v vodstvu tržaške katoliške politične skupine, prej Udruženja slovenskih in hrvaških krščanskih socijalcev (1947–1948), nato Slovenske krščansko-socialne zveze (SKSZ), po novem, tržaškem sporu v katoliških vrstah z Besednjakovo skupino pa Slovenske katoliške skupnosti (SKS), ki se je pozneje preimenovala v Slovensko ljudsko gibanje in bila v letih 1962–1965 med ustanovnimi skupinami tržaške narodnoobrambne in zbirne stranke Slovenske skupnosti.

Teofil Simčič z ženo Bojano in Mirkom Javornikom v Trstu leta 1980. VIR: knjiga

Za politično emancipacijo tržaških katoličanov so poskrbeli trije goriški javni delavci

Ko se je po drugi svetovni vojni v Trstu med Slovenci obnavljalo politično življenje, je bilo med katoliško usmerjenimi domačini precej volivcev, a malo izpostavljenih vodilnih osebnosti. Za politično emancipacijo tržaških katoličanov so poskrbeli zlasti trije goriški javni delavci in pa politični emigranti. Ti pa so bili kot nedržavljani vidnejši v prosveti, manj v politiki. Trije »tržaški Goričani« so bili pobudnik in dolgoletni politični tajnik omenjenega Udruženja, SKSZ ter SKS, duhovnik Peter Šorli s Tolminskega, ravnatelj Anton Kacin z Idrijskega, ki je sicer politično deloval še aktivneje v Gorici in bil tam dva mandata tudi občinski svetovalec Slovenske demokratske zveze (SDZ), ter časnikar Teofil Simčič iz Brd.

V Udruženju je bil Simčič predsednik, v SKSZ član razsodišča, v SKS pa od začetka več mandatov strankin predsednik. Kot prvi neizvoljeni kandidat Slovenske liste, ki sta jo oblikovali tržaška SDZ in SKS, je leta 1960 v tržaškem občinskem svetu nasledil sredi mandata umrlega svetovalca odvetnika Josipa Agneletta, na naslednjih volitvah (1962) pa je bil na to mesto za novi mandat neposredno izvoljen.

Opisi takratnih problemov manjšinske skupnosti in tržaške občine

V knjigi objavljeni govori plastično opisujejo takratne probleme manjšinske skupnosti in tudi tržaške občine; razočaranja ob prizadevanjih za izpolnitev obveznosti, ki jih je Londonski memorandum naložil italijanski državi, in za osnovanje do Slovencev pravične avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine; politične odnose med Slovenci; negativna stališča Krščanske demokracije glede slovenskih pravic; ideološka razhajanja s komunisti tako »titovske« kot »kominformistične« smeri.

Bil je med očeti samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji

Kot je zapisal Ivo Jevnikar, dr. Teofil Simčič ni silil v ospredje. Poprijel je, če je to čutil kot dolžnost, in nato delal, vendar se ni oklepal vodilnih mest. Vse do konca je ohranjal zelo dobre odnose s svojimi nasledniki v politični organizaciji, tudi veliko mlajšimi, se zanje zanimal in jih spodbujal s poudarjanjem jasnih načel, a z blagim nastopanjem.

V Slovenski skupnosti je bil aktiven do konca, na primer kot predsednik občnih zborov na Tržaškem ali vsaj kot podpisnik list za razne volitve. 24. maja 1975 je na njenem prvem deželnem kongresu v Devinu zasluženo prejel »deželno odličje SSk«, saj je bil med očeti samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji.