Ni bil med najglasnejšimi, ni za vsako ceno silil v ospredje, namesto njega so govorili njegovi dosežki. Njegova vitrina se šibi pod pokali, ki jih je nanizal v tekmovalni karieri, ko je med drugim vpisal kar 20 lovorik na turnirjih velike četverice, med njimi osem na wimbledonski sveti travi. Po številu osvojenih turnirskih lovorik (103) je na drugem mestu večne lestvice, zgolj za Američanom Jimmyjem Connorsom (109).

Dve olimpijski kolajni

Kar 310 tednov je bil številka 1 svetovnega tenisa, v tem pogledu je bil od njega boljši le Srb Novak Đoković (doslej 373), je bil pa Federer na čelu lestvice kar 237 tednov zapored, kar je dosežek, ki ga verjetno še dolgo ne bo mogoče sklatiti. Hkrati se je Švicar okitil tudi z dvema olimpijskima odličjema: leta 2008 v Pekingu je bil zlat v igri dvojic (skupaj s Stanom Wawrinko), leta 2012 v Londonu pa srebrn v posamični konkurenci po finalnem porazu proti domačinu Andyju Murrayu.

Roger Federer z ženo Mirko in štirimi otroki. FOTO: Youtube/zajem zaslona

Z otroki v Vatikanu in Einsiedelnu

Roger Federer ne skriva, da je vernik. Športne obveznosti so mu seveda onemogočale, da bi več časa preživel v cerkvi, nikdar pa ni tajil, da verjame v Boga. »Nikdar nisem tega obešal na veliki zvon, toda – drži, smo katoličani,« je povedal o svoji družini: »Z otroki smo obiskali Vatikan in romarsko središče Einsiedeln.« Prav rojstvo njegovih štirih otrok je Federer označil kot »vsekakor vrhunec mojega življenja«, imeti otroke pa je »najbolj neverjetna in odgovorna stvar v življenju«.

Dvojčici in dvojčka

»Sicer pa najbolj cenim trenutke, ko smo vsi skupaj. Pridejo namreč jutra, ko nas vseh šest spi v eni postelji. Ti trenutki nas zares povezujejo med seboj,« je v enem od intervjujev nekoč izpostavil Roger, oče štirih otrok: leta 2009 sta se z ženo Mirko, tudi nekdanjo teniško igralko, razveselila rojstva dvojčic Myle in Charlene, leta 2014 pa še dvojčkov Lennyja in Lea. Na vprašanje, kaj želi dati svojim otrokom, pa odvrne: »Želim zlasti, da so značajsko močni.«

Ambasador Unicefa

Starši so ga vzgajali v katoliški veri, kot otrok je običajno hodil k nedeljski maši z očetom. »Imel sem lepo otroštvo in upam, da bom lahko večino svojih izkušenj delil tudi z mojimi otroki. Želim pa si tudi, da bi jim bil čim dlje ob strani. Življenje dovolj zgodaj postane težavno in neizprosno,« je pred leti še dejal švicarski as, ki je vključen tudi v številne človekoljubne dejavnosti, zlasti kot ambasador Unicefa.

Srečanje s papežem Benediktom

Kot posebno čustven in nepozaben dan pa Federer označi 10. maj 2006, ko se je – med nastopom na turnirju v Rimu – v Vatikanu med splošno avdienco na kratko srečal s papežem Benediktom XVI. »Zame je bil to zelo poseben dan in seveda velika čast. Rokovala sva se in si izmenjala nekaj besed v nemščini. Dejal je, da je tenis zelo naporen in garaški šport,« se tistega dne spominja danes 41-letni zvezdnik.

»Cerkev sv. Federerja ne obstaja«

Kritičen do obsedenosti javnosti s Federerjem, ki jo enači s »kvazireligijami, ki so imitacije pravih religij, a ostajajo daleč od njih,« pa je profesor na univerzi v Ženevi in pisec knjige »Nogomet, njegovi bogovi in demoni« Denis Müller. »Cerkev sv. Federerja ne obstaja, zagotovo pa obstaja vsaj ena, posvečena Maradoni,« pa se pošali teolog Olivier Bauer in opomni, da je »Roger Federer izdelek, namenjen služenju denarja. V osnovi je nepravično, da lahko ena oseba zasluži toliko denarja.«

Podoben svetnikom

Olivier Bauer vidi Federerja podobnega svetnikom: »Je idealen človek in vzor, ki mu je treba slediti v tem času zgodovine, ko ljudi združuje šport, enako kot so jih v preteklosti domoljubna zborovanja, tekmovanja v borilnih športih ali Cerkev.« Po njegovem je Roger lahko tudi prototip popolnega Švicarja, enako kot nekoč smučar Bernhard Russi – oba sta bila namreč priljubljena in oboževana, čeprav brez pretiranega pompa.

Tenisa ne bo nikdar zapustil

Kakor koli, izjemna športna kariera legendarnega teniškega igralca je po 24 letih prispela do konca. »Star sem 41 let, v 24 profesionalnih letih sem odigral nad 1500 dvobojev. Tenis je z menoj ravnal velikodušneje, kot sem si lahko kdaj koli predstavljal, moral pa sem prepoznati, kdaj je napočil pravi trenutek za zaključek tekmovalne kariere v tenisu – ki ga obožujem in ga ne bom nikdar zapustil,« je zapisal na družbenem omrežju.