Ruski brutalni napad na sosednjo državo Ukrajino je bil velik šok, najprej za Ukrajince, potem pa tudi za ostali svet. Poleg brutalnosti ruske vojske in njenega nepopisnega uničevanja je pokazal, da je eno idealizirana podoba o bratskem slovanskem narodu, nekaj povsem drugega pa realnost ruske zgodovine, ki sega v sedanjost in je polna uničevanj svojih ljudi ter narodov okoli sebe.

Večina Slovencev nas je trdno na ukrajinski strani. Prizadetim Ukrajincem pomagamo, kolikor moremo. Tudi na publicističnem področju. V zadnjem letu in nekaj več smo v slovenščini dobili že tri knjige o Ukrajini, zdaj pa še posebno številko revije SLO. Njena predstavitev je bila v torek, 12. septembra 2023, v Muzeju za novejšo in sodobno zgodovino Slovenije v Ljubljani. Povezovala jo je Barbara Kastelec, pri Založbi Družina vodja revijalnega programa.

Predstavitev je povezovala Barbara Kastelec, pri Založbi Družina vodja revijalnega programa. FOTO: Ivo Žajdela

V reviji SLO je doslej objavljalo okoli 300 različnih avtorjev

Najprej je o pomenu revije SLO spregovoril direktor Založbe Družina Tone Rode. Bil je njen pobudnik in hkrati tisti, ki je idejo, ki je dolgo tlela v različnih okoljih, malo tu in malo tam, da bi namreč Slovenci tako revijo potrebovali in si jo tudi zaslužili, podprl, tako idejno kot gmotno, in jo umestil v založbin revijalni program.

O pomenu revije SLO je govoril direktor Založbe Družina Tone Rode. FOTO: Ivo Žajdela

Pozdravni nagovor Nataše Robežnik, direktorice Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. FOTO: Ivo Žajdela

Sledili so pozdravni nagovori Nataše Robežnik, direktorice Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, veleposlanika Poljske Krzysztofa Olendzkija, ki je to posebno izdajo revije podprl ter konzul ukrajinske ambasade Roman Tershovchyn. Spregovoril je tudi dosedanji urednik revije SLO dr. Jože Dežman. Ta izhaja štiri krat letno, vsako leto ji dodajo tudi posebno izdajo, njegova velika zasluga pa je, da je revija vsebinsko zelo pestra in da je k pisanju doslej povabil že okoli 300 različnih avtorjev.

Spregovoril je tudi dosedanji urednik revije SLO dr. Jože Dežman. FOTO: Ivo Žajdela

Pozdravni nagovor veleposlanika Poljske Krzysztofa Olendzkija. FOTO: Ivo Žajdela

Pozdravni nagovor konzula ukrajinske ambasade Romana Tershovchyna. FOTO: Ivo Žajdela

Aleš Maver o vzporednicah med slovensko in ukrajinsko zgodovino

Tokratno posebno izdajo slovenskega zgodovinskega magazina o Ukrajini je uredila Katarina Jurjavčič, kustosinja Muzeja za novejšo in sodobno zgodovino Slovenije, ki je dejala, da je zamisel o oblikovanju posebne tematske številke tlela že v času priprave razstave Ukrajina pripoveduje letos spomladi v muzeju.

Tokratno posebno izdajo revije SLO o Ukrajini je predstavila njena urednica Katarina Jurjavčič, kustosinja Muzeja za novejšo in sodobno zgodovino. FOTO: Ivo Žajdela

Predstavila je prispevke, najprej dr. Aleša Mavra, ki ga je napisal pod naslovom Bratranci v preizkušnjah in podnaslovom Vzporednice med slovensko in ukrajinsko zgodovino. Njegov namen nje bil opozoriti na številne podobnosti med slovensko in ukrajinsko zgodovino, čeprav seveda ne gre spregledati niti razlik. Dr. Marko Štepec je nadaljeval s prispevkom Slovenski vojaki v vzhodni Galiciji 1914–1918, v njem pa predstavil skupne ukrajinske in slovenske izkušnje prve svetovne vojne.

Dr. Aleš Maver je napisal prispevek z naslovom Bratranci v preizkušnjah in podnaslovom Vzporednice med slovensko in ukrajinsko zgodovino. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi med drugo svetovno vojno: Slovenci v Ukrajini, Ukrajinci pri nas

Ko se je ustanovila ljubljanska univerza leta 1919, se je nanjo že takoj vpisalo skoraj tisoč študentov. Predavateljska kadra je bilo premalo. Po boljševistični revoluciji je veliko izobraženih in uglednih znanstvenikov zapustilo Rusijo, nekateri, tudi ukrajinske narodnosti, so našli nov dom tudi v Sloveniji in na ljubljanski univerzi pomembno vplivali na znanstveno raven predavanj, uvedli pa so tudi nova znanstvena področja. O tem piše dr. Alja Brglez v prispevku Ruski ali ukrajinski profesorji na univerzi v Ljubljani po letu 1919?

V nemškem Rajhovskem komisariatu Ukrajina so bili nameščeni številni prisilno mobilizirani Gorenjci v nemško vojsko, ki so jih od poletja 1943 poslali na vzhodno fronto. Doživetja nekaterih je opisala dr. Monika Kokalj Kočevar. Dr. Jože Dežman se je pod naslovom 1945 – ukrajinska divizija v Sloveniji na osnovi knjige zgodovinarja Michaela Jamesa Melnyka The history od the Galician Division of the Waffen-SS dotaknil teme, ko so se v metežu druge svetovne vojne tudi ukrajinski vojaki znašli v Sloveniji (ne le slovenski v Ukrajini, o čemer beremo v prejšnjem prispevku).

Dr. Evgeny Goreshnik, Ukrajinec, ki že vrsto let živi v Sloveniji, piše o ruskem napadu na njegovo domovino kot o tragediji, bolečini in upanju. FOTO: Ivo Žajdela

Nastala je razstava, ki je poziv otrok k miru

Prispevek dr. Dorote Sadowske govori o razstavi Mama, jaz nočem vojne!, ki so jo pred Muzejem za novejšo in sodobno zgodovino postavili med februarjem in aprilom 2023. Razstava je primerjala otroške risbe poljskih in ukrajinskih otrok. Risbe poljskih otrok so nastale v letu 1946, ko so risali na teme druge svetovne vojne. Ukrajinski otroci so svoje risbe prispevali za spletno platformo Mama, vidim vojno. Nastala je razstava, ki je pravzaprav poziv otrok k miru in je doživela več kot sto gostovanj. Otroci so večkrat vprašali starše tudi – zakaj? Zakaj se je ta vojna sploh začela? Zakaj Ukrajina še vedno obstaja?

S temi vprašanji se v svojem eseju ukvarja dr. Evgeny Goreshnik, Ukrajinec, ki že vrsto let živi v Sloveniji. Leto spopadov v Ukrajini je zaznamovalo tudi novinarje, ki so začeli obširneje poročati o spopadih. Rok Blažič, novinar tednika Družina je tako pripravil pregled vojnega dogajanja na ukrajinskih tleh in ga podkrepil z učinkovitimi Reutersovimi fotografijami.

Predstavitev sta obogatila združena zbora Svobodna Ukrajina iz Ljutomera in Drevo voli iz Ljubljane. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi zgodbe Ukrajincev, ki so našli zatočišče v Sloveniji

Precejšen del številke predstavljajo zgodbe Ukrajincev, ki so našli zatočišče v Sloveniji ter zgodbe nekaterih pogumnih posameznikov, ki so jim pomagali, jih integrirali v slovensko okolje in jim še zdaj nudijo pomoč. Urednica je dodala, da je arhiv ustnih virov muzeja bogatejši za 34 osebnih zgodb, 27 otroških risb in šest podarjenih predmetov. »A zbiranje zgodb seveda ni zgolj nizanje številk s ciljem celovite muzeološke predstavitve. Je vzpostavljanje resnično toplih človeških stikov, spoznavanje sorodne slovanske kulture in navsezadnje tudi umeščanje muzeja kot aktivnega soustvarjalca ter pobudnika v širši kulturni in javni prostor.« Da je Založba Družina stala ob strani projektu, se je zahvalila obema direktorjema muzeja, dr. Jožetu Dežmanu, direktorju takratnega Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki je dal pobudo za projekt, kot tudi sedanji v. d. direktorici Nataši Robežnik za podporo. Povabila je nekatere avtorje, da so na kratko spregovorili o svojih prispevkih.

Prelistaj revijo: https://bit.ly/3YasGsF
Nakup: https://bit.ly/3YaDfvX

Zbor Svobodna Ukrajina je zapel pesmi, ki sta nam domači, tako v slovenskem kot v ukrajinskem izročilu. FOTO: Ivo Žajdela

Predstavitev je spremljala tudi ukrajinska pesem

Predstavitev sta obogatila združena zbora Svobodna Ukrajina iz Ljutomera in Drevo voli iz Ljubljane, ki sta se rada odzvala povabilu. Za uvod sta zapela pesem, ki simbolizira upor proti zatiranju še iz časov prve svetovne vojne, Oj, u luzi červona kalina.

 Na koncu je zbor Svobodna Ukrajina zapel pesmi, ki sta nam domači, tako v slovenskem kot v ukrajinskem izročilu: Zrelo je žito / Zelene je žito in Kje so tiste stezice / Oj, davno-davno, združena zbora pa še pesem v poljskem in ukrajinskem jeziku Drevo voli – Hej, sokoli.

1/14