Če imate nasmeh na ustih, ga lahko še komu podarite. (Blaise Pascal)

KAKO JE ZAJEC VSTAL OD MRTVIH

V Zgornji Savinjski dolini, kjer bivam, sta prav blizu dve kmetiji. Domačini obeh imajo lepe sosedske odnose. Gospodinji vsako jutro poklepetata ob čaju, gospodarja možujeta običajno pri hlevu, otroci družno delajo in se igrajo. Na obeh kmetijah imajo seveda tudi male in velike živali. 

In potem se je zgodilo. 

Nekega večera je kuža Piko prinesel desetletnemu Aljažu mrtvega zajca. Otroka je stisnilo pri srcu. »Piko je prijazen kuža tako do ljudi kot živali. Kako to, da je pokončal zajčka?« je pomislil Aljaž in se zazrl k domačim zajčnikom. Vsi so bili zaprti in vsi zajci po številu v svojih hiškah. Potem je pogledal čez cesto k sosedovim. Eden izmed zajčnikov je bil odprt in v njem ni bilo živali.

»Le kaj naj naredim, da ne bo slabe volje ne pri nas ne pri sosedovih?« je pomislil Aljaž in se domislil.

Vzel je enega izmed domačih zajcev – prav Aljaž je bil njihov skrbnik – in ga odnesel v prazni zajčnik pri sosedovih. Skrbno je zaprl zajčjo hišico, da ne bi Piko storil še ene neumnosti. Potem je kužka okaral in mrtvega zajčka pokopal.

Aljaž vzame zajca iz zajčnika. Ilustracija: Miha Ha

Zjutraj je prišla soseda očitno pretresena in vsa bleda k Aljaževim. Tresoča se je sedla k mizi in se zazrla v Aljaževo mamo.

»Se je kaj hudega zgodilo?« je ta vprašala sosedo.

»Se je, se je …« 

»Ja kaj pa?«

»Ah, saj ne vem, če naj ti povem …«

»Kar povej, olajšaj si dušo.«

Soseda se je zazrla v Aljaževo mamo in z grozo v glasu dejala: »Zajc je vstal od mrtvih!«

»Zajc je vstal od mrtvih?« se je začudila Aljaževa mama.

»Ja!« je potrdila soseda. »Včeraj mi je poginil. Pokopala sem ga. Danes zjutraj pa pridem in ga zagledam. Bil je živ v zajčniku. In potem grem pogledat tja, kamor sem ga zakopala. Pa je bil grob prazen.«

Aljaž, ki je sedel tam ob strani in pil svojo mlečno kavo, je ves dogodek uvidel in je vedel, da ga mora pojasniti: »Piko mi je prinesel mrtvega zajca. Mislil sem, da ga je pokončal. In ko sem videl, da je pri sosedovih odprt zajčnik, sem sklepal, da je sosedov. Da ne bi prišlo do slabe volje, sem nesel svojega zajčka v prazni zajčnik. In zjutraj ste našli v zajčniku živega zajca.«

»To pomeni, da zajec ni vstal od mrtvih,« si je oddahnila soseda.

Aljaževa mama se je začela na ves glas smejati, kmalu za njo pa tudi soseda in potem še Aljaž. In v teh dneh se ob tem dogodku smejimo v Zgornji Savinjski dolini. Smejte se z nami še vi!

KAJ NAS NASMEJI IN RAZVESELI?

Pomembno je, da smo pozorni na razloge, zaradi katerih se lahko čim bolj pogosto nasmehnemo in nasmejemo. Ko se je Abrahamu in Sari, ko sta bila že stara, rodil otrok, sta mu dala ime Izak. Njegovo ime pomeni: Tisti, ki se smeje. Njegovo rojstvo je Abrahamu in Sari prineslo veliko veselje. Sara je rekla: »Bog mi je pripravil smeh« (1 Mz 21,6). Toliko vsega lahko vzbudi v nas hvaležnost. »Tedaj so naša usta polna smeha in naš jezik vriskanja,« je zapisal psalmist in dodal: »Velike reči je Gospod storil za nas, bili smo veseli« (Ps 126, 2-3).

Kaj pa tebe razveseli? Ilustracija: Miha Ha

ALI VEŠ?
Da se otroci nasmehnete ali nasmejete 300-krat do 400-krat dnevno? S tem izrazite, da se počutite srečne in zadovoljne. Odrasli pa se v povprečju nasmehnemo ali smejemo le 15-krat dnevno. Pa še takrat pogosto le, ko se to od nas pričakuje. »Bodite kakor otroci,« nam svetuje Jezus (Mt 18,3) – tudi zaradi zdravja in za dvig razpoloženja.

Članek je bil objavljen v junijski številki mavrice. Nanjo se lahko naročite po naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!