Ni samoumevno, da imajo otroci svoje telo radi. Čim se začnejo zavedati sami sebe, se znajdejo pred vprašanjem, zakaj imajo ravno take lase, takšno višino, takšne oči, zakaj imajo alergije, in navsezadnje: zakaj so nekateri bolni, invalidni, nemočni. Pomagati jim moramo, da se zavedo, kakšen čudež je njihovo telo. Čim večkrat jim tudi povejmo zgodbo o Božjem stvarjenju in se zaustavimo ob stvarjenju šestega dne, ko je Bog svojo stvaritev, ki jo je ustvaril po svoji podobi – človeka, pohvalil: Bilo je zelo dobro!

Odrasli pomagamo otrokom, da laže in boje razumejo svoje telo, predvsem s svojim zgledom.

Pa tudi z igro in pogovorom. Poglejmo, kako.

Čudež življenja

Že samo spočetje je nekaj neverjetnega. Človek živi od prvega trenutka dalje. Opomni nase in zahteva svoje za svojo rast. Otroci zelo radi poslušajo zgodbe o času, ko so se zapovedali v življenje, počasi rasli v materinem trebuhu - vse anekdote o tem jih zanimajo. Pripovedujmo jim jih čim pogosteje. Tako jim bo prišlo v zavest, da smo se jih veselili, se nanje dolgo pripravljali in navsezadnje iz ljubezni do njih prenašali marsikaj: slabosti v nosečnosti, težak porod, priprava novega bivališča, uzaveščanje nove socialne vloge – mama, oče bom!

Kakšen um!

Otrok se je od rojstva do današnjega dne že zelo spremenil. Prelet družinskih albumov (resničnih ali na računalniku) zelo zgovorno dokazuje njegov razvoj. Zelo koristno si je fotografije ogledovati skupaj z otrokom. In prisluhniti tudi njegovim pripombam.



Opazovanje njegove rasti skupaj z njim je tudi zelo koristno. Na fotografijah so tudi drugi otroci in odrasli. Tudi oni odraščajo in se spreminjajo, in to vse življenje. Zakaj, kako? Kaj nam daje možnost, da odraščamo? Zrak, hrana?

Ob fotografiji se sprehodimo po delih telesa. Kako počasi so rasli in se še razvijajo. A najbolj čudežen od vsega je naš um. Z njim se zavedamo samih sebe in tudi drugih okoli sebe. Zavedamo se svojega okolja, dogajanja, dolžnosti in odgovornosti. Z njim spoznavamo, se učimo, odkrivamo mnogo novega. To ni samoumevno. Zato ne zamudimo priložnosti in otroke spomnimo, kako naj se trudijo čim bolj razvijati svoj um. Da, tudi v šoli.

Čutim

Naši možgani nadzorujejo tudi naše telo, ko na primer ukazujejo mišicam, kako naj delujejo, in našim čutom, kaj naj občutijo. Prijeten je vonj lešnikove sladice, precej manj pa kuhanja cvetače. V temi otipamo nekaj hladnega in vlažnega in zakričimo: kača! Prižgemo luč in vidimo, da je to mokra nogavica. Vonjamo, tipamo, vidimo, okušamo, slišimo. Tudi to ni samoumevno, saj imajo mnogi med nami katerega od čutov okvarjenjega. Vse spoštovanje do njih! Pogovarjajmo se z otrokom, kako se lahko nadomesti okvaro vida ali sluha. Poučimo ga o svetu slepih in slabovidnih ter gluhih in naglušnih. Naredimo lahko tudi preizkus z igro, da se otroci vživijo v svet drugačnih. Tako ga bodo laže razumeli.

Moja čustva

Naše telo se odziva na vse okoli sebe. Oblečemo ga, ko ga zebe. Namažemo s kremo, če smo na soncu. Ko je lačno, začne iskati ali pripravljati hrano. Ko je utrujeno, hoče počivati.

Telo se odziva tudi s svojimi čustvi. Jeza, žalost, veselje, užaljenost, vedrina, presenečenje, strah ... Čustva so dobra, saj spontano odreagirajo na dano situacijo. Prav jih je takoj poimenovati in razumeti. Ni pa dobro jim dajati prevelike mere ali še potencirati. Z roko v roki gredo z razumom. Ko nas čustva preveč pravzamejo, vklopimo razum in se vprašajmo: je prav, da tako nadaljujem? Je to pametno? Pomagajmo pri tem tudi s svojim otrokom.

Popolno spoštovanje

Telo sestavlja mnogo elementov: kosti, meso, tekočine, žleze, organi ... Sestavljajo ga možgani, ki mislijo, srce, ki čuti. In duh, ki ... Kje pa je duh? Tam, kjer je Duh. Naše telo je tempelj Svetega Duha, ki oživlja in vodi. Pogovarjajte se o tem z otrokom! Lahko začnete z otroškimi igricami, t. i. bibarijami, ko se sprehajate po otrokovem telesu in ga spomnite, kje ima kaj. A pravi lov za zakladom je iskanje mesta duhá. In zgodba o njem, ki je zgodba o Božji navzočnosti v nas.

Sprejeti se takega, kot si

Pogovor o različnosti ljudi – barva las, kože, velikosti, oblika telesa, las, rok, nohtov – privede do čudenja in hkrati do sprejemanja sebe in drugačnih. V priljubljeni rubriki Mavrice Otroci sveta spoznavamo lahko navade otrok z vsega sveta. Preberimo jo skupaj z otrokom in se o teh otrocih pogovarjajmo. To bo zbudilo tudi željo po dobrodelnosti.

Spoštuj se!

Pojej špinačo, zaspi vendar, umij si zobe, ne hodi bos ... Starševska lajna, katere smisel iščejo tako otroki kot starši. Toda vse je podrejeno enemu: imej se rad! Imej rad svoje telo. Živi uravnovešeno in uravnoteženo. Skrbi za zdravje. Kako to otroku čim bolj vtisniti v zavest? Tako, da mu – njegovemu svetu primerno – predstavimo, kaj pomeni pravilno prehranjevanje, količina spanja, odsotnost bacilov, izpostavljanje mrazu. Sprehodite se do knjižnice in izberite knjige, ki o tem govorijo. Še najmlajši bo odvrgel dudico, ko bo izvedel, kakšno leglo bacilov je!

Moje telo – to sem jaz

Telo vsakogar je enkratno. Le kako si je Bog vzel toliko časa, da mi je dal ravno take lase, zobe, nohte, ideje, značajske poteze, humor? Tu sem, da živim in uresničim svoje sanje. Pogovarjajte se z otrokom o tej njegovi enkratnosti. Spodbujajte ga, da se riše, opisuje; če je večji, da o sebi piše skrivni dnevnik.

Čudež v Božjem stvarstvu

Bog ljubeč in skrben Stvarnik, vse je ustvaril z vso zavzetostjo. Človeka pa je ustvaril po LASTNI podobi. Kako torej ne moremo razumeti, da je človek pravi čudež v Božjem stvarstvu!

In ko so se dopolnili časi, je Bog postal celo človek, da nam je bil bliže! Naše breme večne krivde je vzel nase in nas odrešil. Poslal nam je Duha, da nas oživlja in vodi. V bližajočih praznikih ne pozabite otroke voditi po tej poti stvarjenja, učlovečenja in odrešenja!


Zares, ti si ustvaril moje ledvice,
me stkal v materinem telesu.
Zahvaljujem se ti,
ker sem tako čudovito ustvarjen,
čudovita so tvoja dela,
moja duša to dobro pozna.
Moje kosti niso bile skrite pred tabo,
ko sem bil narejen na skrivnem,
stkan v globočinah zemlje.
Moj zarodek so videle tvoje oči.
V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,
dnevi, ki so bili oblikovani,
ko ni še nobeden od njih obstajal.

Ps 139,13–16


POVABILA:

· Na ogledalo, v katega se otrok gleda, napišite: Hvala ti, Bog, ker sem tako čudovito ustvarjen!
· Večrat recite svojim otrokom, da so lepi. In skupaj z njimi se za to zahvalite Bogu!
· Tudi svojemu sozakoncu to večkrat recite. Pred otroki!