Telo na cilju pride do poveličanja

V prvem delu programa z naslovom Patristika in pojmovanje telesa, ki ga je moderiral doc. dr. David Movrin, je doc. dr. Miran Špelič, profesor patrologije na Teološki fakulteti, dejal, da je krščanstvo v odnosu do telesa vzpostavilo novost, ki se je kazala v pokopavanju pokojnih (namesto mumificiranja pri Egipčanih ali upepeljevanja pri Rimljanih), pa tudi v umetnosti. Antično krščansko misel o telesu je ponazoril s tremi cerkvenimi očeti. Ignacij Antiohijski je bil zelo kritičen do »razkolnikov«, v katerih so se kazali zametki gnosticizma, dualizma med dušo in telesom, tistih, ki so govorili, da Kristus nima pravega telesa, in zapisal, da se Kristusovemu vstalemu telesu lahko pridruži vsak kristjan, ki živi v Cerkvi in edinosti. Irenej Lyonski je človeka opredelil kot caro animata, meso, ki ga oživlja duša. Odrešenje tako ni v ukinitvi telesa, pač pa v popolni harmoniji med dušo in telesom. Avguštin je kot manihejec, neke vrste gnostik, sprva zavračal telo, ob Pavlovem stavku »Nihče ni nikoli sovražil svojega telesa« (Ef 5,29) pa je spremenil svoj pogled ter zapisal, da bo vstajenje zadevalo naše telo, ki bo obnovljeno v nerazpadljivosti in neumrljivosti. Bog, ki je daleč od telesnosti, je postal človek, zato telesni človek lahko pride k pobožanstvenju in se mu odpre pot do občestva z Bogom (theosis). Telo je lahko orodje za greh, lahko pa tudi orodje odrešenja in na cilju pride do poveličanja, je krščansko pojmovanje telesa v antiki povzel Špelič.

Telo je lahko orodje za greh, lahko pa tudi orodje odrešenja in na cilju pride do poveličanja, je krščansko pojmovanje telesa v antiki povzel br. Miran Špelič. FOTO: Marjan Pogačnik

Človek Božja podoba v vsej telesnosti

Br. Jan Dominik Bogataj, strokovni sodelavec pri Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo, je predstavil razmerje med odrešenjem, telesom in zdravjem pri Tertulijanu, zgodnjem predstavniku azijsko-antiohijskega antropološkega pristopa. Ta je za razliko od aleksandrijskega pristopa, ki je človeka opredeljeval glede na njegovo bistveno sestavino, um (nous), v ospredje postavil človeka, ki je Božja podoba v vsej svoji telesnosti in ne le v enem delu (duši). Tertulijan je zagovarjal meso (telo) in dobrost stvarstva in v odgovor heretikom, ki »prezirajoč meso mislijo le na vstajenje duše ter s tem prezirajo Gospoda mesa«, izrekel eno najbolj pozitivnih ovrednotenj telesne razsežnosti, in sicer ne le zato, ker je Božja podoba in tempelj, ampak ker je Bog sam rasel v telesu, zdravil telesne bolezni, umrl v telesu in ga bo spet obudil. Pomen telesa se kaže v zakramentih in celotnem dogajanju vere (»usta izgovarjajo svete besede, jezik se vzdrži bogokletja, srce se izogiba razdraženosti, roke pa dajejo in delajo«). Ob vstajenju bo meso postalo sposobno nove vrste življenja, ne da bi izgubilo svojo bistveno identiteto; Božja sodba bo uničila grešno meso in rešila tisto, ki je celovito, čisto. Tertulijan je imel pozitiven odnos tudi do medicine, saj zavedanje o odličnosti in dostojanstvu mesa (telesa) vodi k skrbi za to meso.

Br. Jan Dominik Bogataj je predstavil razmerje med odrešenjem, telesom in zdravjem pri Tertulijanu, zgodnjem predstavniku azijsko-antiohijskega antropološkega pristopa. FOTO: Marjan Pogačnik

Poboženje snovi

Gorazd Kocijančič, filozof, publicist in prevajalec, med drugim vrste del cerkvenih očetov, je svoj prispevek začel s »provokacijo«, kot je sam dejal. Menil je, da uporaba mask ni samo vprašanje zaupanja medicini ali znanosti, ampak je to velika zareza v simbolno razumevanje človeka. Po njegovih besedah s tem, ko si z maskami zakrivamo obličja, skrivamo telesno razsežnost človekove bogopodobnosti. »To je velika reč, to je nevarna reč,« je dejal. V nadaljevanju je predstavil Simeona Novega teologa, ki sodi med najpomembnejše pisce in pesnike Bizanca. Krščanska duhovnost je bila v prvem tisočletju v grško govorečem svetu pod močnim vplivom platonske duhovnosti, njenega ostrega ločevanja duše in telesa in primata čistega uma. Simeon v svojih delih nenehno poudarja pomen pridobivanja kreposti, asketskega očiščevanja, ki sta predpogoj občestva in vedno tesnejšega zedinjevanja Boga in človeka. Vendar askeza po Simeonu nima namena slabiti ali uničevati telesa, da bi dušo osvobodila materialnih spon; njej gre v resnici za preobražanje snovi, za uresničevanje pogojev njenega poboženja. Njegovo pojmovanje telesa je skrajni izraz doseglo v hvalnici, v kateri opeva Kristusovo telo, ki se daje v občestvo in s tem preobraža človeka – vse njegove ude, tudi spolne. Večina Simeonovih hvalnic napotuje na liturgično atmosfero, na čudež evharističnega spremenjenja: jaz, ki ni ločen od skupnosti verujočih, je evharistično transformiran.

Gorazd Kocijančič je predstavil Simeona Novega teologa, ki sodi med najpomembnejše pisce in pesnike Bizanca. FOTO: Marjan Pogačnik

Kako prevajati incarnatio

V razpravi so sodelujoči odgovarjali na različna vprašanja iz publike (nekateri so bili navzoči prek spleta), med drugim tudi o dualističnem in trihotomičnem pojmovanju človeka, odnosa do upepeljevanja, prevajanju nekaterih izrazov, kot je incarnatio - učlovečenje (ali utelešenje, umesenje), pri čemer je prevladalo prepričanje, da je pri prevajanju za liturgično rabo potrebna kontinuiteta, konservativnost in postopnost.

V nadaljevanju popoldneva in večera so predstavili nedavne patristične izdaje in projekte: revijo Clotho, ki bo v prihodnji številki v precejšnem delu posvečena Hieronimu (doc. dr. David Movrin), izdaje KUD Logos (doc. dr. Alen Širca), zbirko Cerkveni očetje pri Celjski Mohorjevi (doc. dr. Miran Špelič) ter objave v Bogoslovnem vestniku in simpozij Hieronymus noster (Jan Dominik Bogataj). Jan Ciglenečki pa je v sliki in besedi predstavil svoje delo v okviru projekta dokumentiranja koptske dediščine, zlasti ogroženih puščavniških naselbin, v srednjem Egiptu in vzhodni puščavi.

Predstavitev slovenskega prevoda korpusa Hieronimovih pisem. FOTO: Marjan Pogačnik

Hieronim si je dopisoval z Emončankami

V večernem delu srečanja so ob moderiranju doc. dr. Aleša Mavra predstavili slovenski prevod korpusa Hieronimovih Pisem, ki je izšel pri Celjski Mohorjevi družbi. Več kot 1600 let po Hieronimovi smrti je 20 prevajalcev v celoti prevedla zbirko njegove korespondence. Doc. dr. Sonja Weiss je predstavila dopisovanje z Marcelo, rimsko vdovo, ki je Hieronimu sledila v Palestino in v pismih nastopa ne le kot učenka, ampak tudi študijska kolegica, ki je Hieronima zasipala z vprašanji. Bogomir Trošt je razgrnil korespondenco s papežem Damazom, v kateri sta si oba učenjaka dala duška v učenih razpravah. »Ves čas me je najbolj privlačilo, kako Hieronim vedno išče pomen, smisel besed; je ekseget v najglobljem pomenu besede,« je dejal. Akademik dr. Kajetan Gantar je poudaril, da je bil Hieronim pojem lepe latinščine, in navzoče spodbudil, naj ga berejo tudi v izvirnem jeziku. »Občutite to lepoto, ki je ne more noben prevod posredovati, tudi v rimskem izvirniku.« Dr. Miran Špelič se je na to odzval z besedami, da potrebujemo takšne spodbude, »čeprav smo sami o tem že prepričani«. Spregovoril je o Hieronimovem značaju: ni bil ravno zgled dialoga ali taktnosti, a si je zelo prizadeval tega »strahotnega leva«, ki ga je imel v sebi, vsaj ukrotiti. Ob koncu prvega slovenskega patrističnega popoldneva, ki so ga organizirali slovenska sekcija AIEP/IAPS (mednarodnega združenja patrističnih študij), Inštitut za patristične študije Victorianium TF, KUD Logos in Celjska Mohorjeva, je spomnil na to, da je slavni prevajalec imel pisemske stike tudi z Emončankami.