Predstavljamo pogleda dveh mam glede prisotnosti televizije v hišnem gospodinjstvu.

Lucija Čakš: Televizija je v službi nas, ne mi v službi televizije

V našem domu imamo en televizijski zaslon – v dnevni sobi. In ko je prižgan, ga redko gledata manj kot dve osebi.

Televizija je v službi nas, ne mi v službi televizije. S tem mislim, da je prižgana izključno takrat, kadar jo gledamo. In gledamo jo malo. Otroci so včasih redno pred spanjem pogledali 5-minutno večerno risanko, zdaj se le še sem in tja kdaj pozimi spomnijo na to pravico. Raje skupaj gledamo dokumentarne filme, prenose športnih dogodkov, včasih tudi informativne oddaje, zadnje čase zlasti športno rubriko. Ob vseh teh vsebinah se z otroki veliko pogovarjava: kaj so v dokumentarcu pokazali, česa ne? Zakaj so o določenem dogodku na poročilih poročali točno tako, kot so? Zakaj pri športu pogosto pokažejo samo uspehe, ne pa napornih treningov, let odrekanj, neuspehov, porazov? Funkcija ogleda z zamikom je pri tem zlata vredna.

Gledanje televizije je, skratka, vedno družaben dogodek. Tudi če z možem le pogledava film ali serijo. Kadar jo gledava z otroki, pa jo uporabiva za širjenje obzorij.

Meniva, da gospodinjstva brez televizije v resnici ne obstajajo več. Ves TV-spored je na voljo tudi prek računalnika. Ker slednjega oba uporabljava za delo, s TV- zaslonom tudi ločiva služben čas od prostega časa.

Marta Novak: Za otroke si res še ne želiva dnevne doze ekrana

V naši hiši televizor ni našel svojega mesta. Že z omejevanjem najinega časa na telefonih imava dela čez glavo. Za otroke si res še ne želiva dnevne doze ekrana, kot je na primer večerna risanka, ker se nama vsakodnevni odmerki zdijo najbolj zasvajajoči. Imamo pa kdaj filmski večer ob računalniku, ki je potem luksuz in družabni dogodek. Od tega imamo vsi skupne spomine, prej pa dobro razmisliva, kaj si želiva, da si v tako mladih letih pogledajo. S starejšima se že kdaj prerekamo, da bi večkrat kaj gledali, ampak ker nismo toliko v tem, lahko zmagamo s knjigo ali igro. Večkrat se tudi pogovarjamo, zakaj televizorja nimamo.

Ugotovila sva, da bi bilo ob večerih za naju večkrat bolj združevalno, da bi gledala skupaj v en zaslon kot vsak v svojega. Pa tudi to, da na telefonih pogosto gledava manj kvalitetne vsebine, kot ti jih ponudi soliden TV-program. Kasneje, ko bova spet imela svojo sobo, bova mogoče v njej imela televizor, pa še za otroke bo manj pri roki kot v dnevni sobi. Sicer pa je Adi Smolar že v devetdesetih dobro zapel odgovor na to vprašanje.

Prispevek je bil del teme tedna v Naši družini (19/2024), prilogi tednika Družina.