Prav šport, pravzaprav tek, pa je združil zakonca Jasmino in Timoteja Bečana, saj sta se spoznala na tekaški tekmi. Timotej je član slovenske reprezentance, znan zlasti po mnogih uspehih in rekordih v gorskem teku. Zakonca sta se soočila z izgubo dveh nerojenih otrok, v težkih trenutkih pa oporo našla v veri, ki ju je okrepila in še bolj povezala. Zdaj sta ponosna starša sinov Elije in Emanuela, ki jima želita predati ljubezen do športa in vere.

Njuna zgodba, polna upanja, ljubezni in vere, je bila sprva objavljena na spletnem portalu Aleteia.

Timotej Bečan: Zanimivo je tudi, da sva Emanuela dobila po poroki, nič prej. Morda je bila tudi ta stopnica pogoj, da sva pripravljena. FOTO: osebni arhiv

Spoznala sta se na tekaški tekmi. Je bila to ljubezen na prvi pogled, nekakšen tek na prvi pogled?

Jasmina: Na prvi pogled zagotovo ne, saj sva bila leto pred tem že skupaj v reprezentanci na svetovnem prvenstvu v Bolgariji. Naju je pa tek združil. Večkrat se spomniva, kako je tisto leto vse stremelo k temu, da se midva uzreva. Bila je tekma v Italiji z otvoritvijo ob sveti maši. Takrat sem vedela, da si želim točno takšnega fanta, kot je Timotej: skrbnega, spoštljivega.

Oba sta športnika. Kaj vama šport pomeni?

Jasmina: Ko sva se spoznala, je bil šport za oba edini način preživljanja prostega časa, zato sva se hitro našla na isti poti. Danes, ko imava družino, je v vlogi tekmovalca Timotej, mi pa njegovi navijači, sicer pa se skupaj podamo na nam ljube hribčke. Ljubezen do športa želiva prenesti tudi na sinova.

V veri sva našla nekaj, kar nama je morda manjkalo v vsakdanjiku ‒ umiritev. Oba sva energična in neprestano bi nekaj počela, a za blagostanje se je treba tudi umiriti. To sva dobila z »obuditvijo« najine vere.

Timotej, vi ste član slovenske reprezentance, državni in balkanski prvak, imate rekord vzpona na Triglav, slovenski rekord Šmarne gore … Na kateri dosežek ste najbolj ponosni?

Na rekord Šmarne gore. Že na najini poroki je župnik med pridigo dejal, da gotovo ne more biti naključje, da imam ravno pri teku k Mariji najboljši čas med Slovenci v zgodovini. Sicer pa sem ponosen na vsak rezultat, za katerega vem, da sem se potrudil – s treningom in z zrelo taktiko. Uvrstitev na koncu sploh ni tako pomembna, bolj zadovoljstvo ob osebnem uspehu.

Timotej je član slovenske reprezentance, znan zlasti po mnogih uspehih in rekordih v gorskem teku. FOTO: osebni arhiv

Oba pa sta tudi zelo družinska človeka. Imata dva sinova. Kaj najraje počnete skupaj?

Timotej: Trenutno smo zaradi Emanuela bolj omejeni na dom, saj potrebuje mir za zadosten spanec in ustaljen ritem. Kljub temu smo se tudi že skupaj povzpeli na Šmarno goro, saj skušava zadovoljiti tudi potrebe Elije. On je živahen in energičen deček, fant aktivnosti in narave, zato mora kdaj tudi Emanuel iz svoje cone udobja. Sedaj se moramo drug drugemu še bolj prilagajati in upoštevati želje in potrebe. Ob nedeljah pa radi gremo dopoldan skupaj k maši, kjer se vsi umirimo.

Jasmina, imeli ste dva splava. Kako ste se tolažili in ostali tako pozitivni?

Med nosečnostjo z Elijo sploh nisem razmišljala, da bi lahko šlo kaj narobe. Živela sem v prepričanju, da je z mano in da ga bova dobila. In sva tudi ga. Nisem pa vedela, da ima Bog z najinimi otroki tudi drugačne načrte, da jih sploh nikoli ne bova spoznala, da jih bo vzel nazaj k sebi v nebesa. In zgodilo se je prvič. Res sem bila žalostna. Iz bolnišnice sem prišla praznih rok. Napadala me je tesnoba, a vedela sem, da je tukaj še Elija. Bil je tako sočuten fantek. Nekega večera, ko sem jokala, mi je rekel: »Ne skrbi, mami, še bomo imeli vrabca.«

Pri drugem splavu je bilo drugače. Bil sem popolnoma na tleh. Skupaj sva vseeno zaupala, da nama bo Bog namenil še enega otroka, sicer pa bomo pač trije. In tako smo čez čas dobili Emanuela, ki smo ga zelo veseli. Na koncu se vse uredi.

Zaupala sem njegovim besedam, hkrati pa čutila, da potrebujem nekaj več. Da moram nazaj na pravo pot. Na pot k veri, k Bogu. Začela sem veliko hoditi v cerkev. Tam sem čutila mir in se zavedala, da bo vse tako, kot bo On želel. Dal nama je Elijo, ker je želel, da kljub vsem oviram na najini poti ostaneva skupaj. In res se nama je sreča znova nasmehnila. Bila sva vesela in prepričana, da bomo zagotovo dobili dojenčka, ker dvakrat se ne more zgoditi. Zaman. Na svoj rojstni dan sem morala v bolnišnico. Kako nepošteno. Takrat sem spraševala Boga, zakaj mi nekaj nameni in potem odvzame.

Spomnim se, ko sem prihajala domov k Timoteju praznih rok. Ničesar mu nisem imela dati. Sem pa imela v sebi zavedanje, da vere ne smem izgubiti. In je zares nisem. Veliko sva začela z ljudmi govoriti o mojih splavih. Šla sva na romanje, ljudje pa so začeli misliti in moliti za nas. Vse v upanju, da dobimo tako željeno detece.

Nekega dne mi je Timotejeva sestra rekla: »Če tako zelo hrepeniš po drugem otroku, ti ga bo Bog zagotovo namenil.« In v tem prepričanju sem potem živela. Rekla sem si, da bom vztrajala, dokler bo potrebno, in pred kratkim sem zares dobila v naročje svojega drugega sinčka. Zavedala sem se, kako zelo velik je Bog. Vera vanj in pogovori z dobrimi ljudmi so mi pomagali skozi to težko obdobje.

Sta starša štirih otrok, od tega dveh nerojenih. FOTO: osebni arhiv

Timotej, kaj ste ob tem doživljali vi? Vas je bilo strah, da ne bo več otrok?

Pri Eliju je nosečnost potekala brez večjih težav. Na kar koli drugega kot na rojstvo niti pomislil nisem. Pozneje pa je bilo drugače. Bil sem ravno na tekmi v Italiji, ko mi je Jasmina napisala SMS, da je na urgenci, ker je otrok mrtev. Bil sem popolnoma zmeden, hkrati pa sem se počutil povsem nemočno, saj sem bil tako daleč stran. V meni je nekaj dni vladala žalost, nato pa sem si rekel, da se to pač zgodi in zagotovo je bilo z nekim namenom.

Pri drugem splavu je bilo drugače. Bil sem popolnoma na tleh. Skupaj sva vseeno zaupala, da nama bo Bog namenil še enega otroka, sicer pa bomo pač trije. In tako smo čez čas dobili Emanuela, ki smo ga zelo veseli. Na koncu se vse uredi. Tudi na druge situacije, četudi težke, sedaj bolj gledam v smislu »tako je zagotovo prav in najboljše«.

S sinovoma si želiva preživeti čim več časa, saj tako hitro rasteta in, kot bi trenil, bosta šla po svoje. Prizadeva si, da jima bova dala dober zgled v veri do Boga, odnosu do soljudi, narave in živali.

Je vajin odnos zaradi te izkušnje postal bolj trden?

Jasmina: To so izkušnje, ki par povežejo, če se partnerja med sabo poslušata in skušata razumeti. Timotej je videl, da bom samo z vero lahko šla skozi to in me pri tem takoj podprl. Z gotovostjo lahko trdiva, da imava za sabo veliko solza, a veliko upanja, in to so stvari, ki so najin odnos zelo okrepile.

Sta prihod drugorojenca doživljala drugače kot pri prvi nosečnosti?

Jasmina: Ravno pričakovanje Emanuela je bilo zelo stresno. Pri Eliji se nisva zavedala, da bi lahko šlo kaj narobe. Pri drugi nosečnosti, pravzaprav četrti, pa sva bila ves čas v strahu. Na začetku so me mučili krči kot pri obeh splavih, potem sem decembra dobila zelo visoko vročino in vsaka malenkost naju je prestrašila. Moje stalno vprašanje na ultrazvokih je bilo: »Ali srček še bije?« Zahvaliti se morava ginekologinji Mileni Igličar, ki nama je bila s svojim znanjem in posluhom v veliko pomoč in oporo vseh osem mesecev.

Jasmina in sin Elija med oddihom. FOTO: osebni arhiv

Timotej, na vašem blogu ste zapisali, da je Emanuel potrditev vajine vere. Kako vama je bila v težkih trenutkih vera v oporo?

V veri sva našla nekaj, kar nama je morda manjkalo v vsakdanjiku ‒ umiritev. Oba sva energična in neprestano bi nekaj počela, a za blagostanje se je treba tudi umiriti. To sva dobila z »obuditvijo« najine vere. Oba sva zaupala, da bo Bog že storil, kar je najbolj in edino prav. Morda naju je tudi z namenom peljal skozi težki preizkušnji, da naju je preizkusil kot partnerja. Zanimivo je tudi, da sva Emanuela dobila po poroki, nič prej. Morda je bila tudi ta stopnica pogoj, da sva pripravljena.

Poseben odnos imata tudi z domačim duhovnikom. Kako je prišlo do tega, da je postal več kot samo vajin »župnik«?

Jasmina: Naš župnik Jure je eno samo veliko srce. Skrben je do vsakega župljana in seveda tudi do nas. Njegove pridige so polne pomena in naukov za vsakdanje življenje. Po prvem splavu sem se mu zaupala, ko sem verjela, da mi je pela posebna ptica, ki po naših vaških vražah prinaša smrt, in vzela detece.

Sedaj se moramo drug drugemu še bolj prilagajati in upoštevati želje in potrebe. Ob nedeljah pa radi gremo dopoldan skupaj k maši, kjer se vsi umirimo.

Takoj mi je dejal, da so to nesmisli in da edino, v kar lahko verjamem, je Bog in njegova dela. Potem so mi kmalu postavili tudi diagnozo suma metastaz na jetrih, bila sem v neverjetnem strahu in prva misel je bila, da moram k župniku. Takoj nam je pomagal, nudil bolniško maziljenje pred predvideno biopsijo, molil za nas. Na koncu se je vse dobro izšlo. Po drugem splavu sva se mu znova zaupala. Ko sva mu v decembru ob blagoslovu naše družine med mašo zaupala, da bomo vendarle morda spomladi štirje, nam je dejal: »Lepšega darila mi niste mogli podariti.«

Elija in Emanuel sta svetopisemski imeni. Se za izbiro skriva kakšna posebna zgodba?

Timotej: Na faksu sem imel sošolca Elio, ki je bil sicer Italijan. Tam so takšna imena precej pogosta, pri nas pač ne, zato se mi je zdelo tako posebno. Enkrat sem Jasmini čisto spotoma omenil to ime in tudi njej je bilo všeč. Takrat sploh še nisva vedela, da bova v kratkem dobila sina. Ob izboru imena tako nisva imela težke naloge ‒ Elija bo.

Jasmina Bečan: Danes, ko imava družino, je v vlogi tekmovalca Timotej, mi pa njegovi navijači, sicer pa se skupaj podamo na nam ljube hribčke. FOTO: osebni arhiv

Jasmina: V drugo pri izbiri imena nisva bila tako enotna. Po drugem splavu sem veliko brala Sveto pismo in nekega dne odprla na strani, kjer se je izpisalo ime Jonatan (ki pomeni Bog je dal), vendar to Timoteju ni bilo tako všeč. Čakala sem na novo znamenje. Ob zaključku duhovnih vaj sem pri maši v evangeliju zaslišala Emanuel. Vedela sem, da me je to ime poklicalo, da je zanj. Pomeni Bog z nami. Za sveti krst je v eni od voščilnic pisalo: »Bog bo torej vedno s teboj, če ga boš le prosil za to. Želimo ti trdno vero Vanj, da se boš vedno obračal nanj.«

Sicer pa vedno praviva, da imava štiri otroke, le da dveh ni fizično med nami, sta pa vedno z nami v mislih in molitvi. Vedno na Elijevo pobudo naberemo rožice na poti na Šmarno goro in jih pri svetem Antonu položimo za naša »angelčka«.

Kaj vama pomeni starševstvo?

Je zahtevna, odgovorna, a neizmerno lepa naloga, najbrž do konca življenja. S sinovoma si želiva preživeti čim več časa, saj tako hitro rasteta in, kot bi trenil, bosta šla po svoje. Prizadeva si, da jima bova dala dober zgled v veri do Boga, odnosu do soljudi, narave in živali.