Teja Petrovčič (roj. Čeč leta 1996 v Postojni) se je skavtom pridružila pri osmih letih, »ko se je moji mami in mami moje takrat najboljše prijateljice zdelo koristno in 'fajn', če bi njuni hčerki imeli še kakšno prostočasno aktivnost, kjer bi se kaj novega naučili, predvsem pa preživeli več časa v naravi«. Prizna, da ji takrat skavti niso najbolj dišali. »Razen omenjene prijateljice nisem poznala nikogar drugega, pa tudi vreme na srečanjih nam ni bilo ravno naklonjeno, tako da sem domov večkrat prišla premočena. Prijateljica je potem hitro obupala nad skavti in se izpisala, jaz pa sem z malo več maminega spodbujanja vseeno vztrajala, in moram reči, da mi danes, ko gledam nazaj na dolgoletno prehojeno skavtsko pot, res ni žal.

Skavti ti omogočijo, da rasteš na vseh področjih

»Mogoče se nekemu zunanjemu opazovalcu skavti zdijo samo še en krožek, kamor se lahko otroci vpišejo, a so veliko več kot to,« razmišlja o skavtstvu. Skavtstvo je zanjo način življenja, način razmišljanja, ki ga med svojo skavtsko potjo tako ponotranjiš, da je pri vsem, kar počneš, vedno nekje v tvoji podzavesti in te vodi. »Pri skavtih se naučiš stvari, ki se jih drugače verjetno nikoli ne bi. Koliko povprečnih najstnikov recimo zna postaviti šotor, zakuriti ogenj, si skuhati hrano na improviziranem ognjišču ali pa si zgraditi stranišče v naravi? Pa ne samo to. Skavti ti pomagajo najti pot do sebe in do Boga, potisnejo te izven cone udobja, predvsem pa ti omogočijo, da rasteš na vseh področjih.«

Teja Petrovčič FOTO: Tatjana Splichal

Prostor, kjer sem se počutila sprejeto

Kaj ji je bilo pri skavtih najbolj pomembno? »Že naš ustanovitelj Robert Baden Powell je rekel, da je skavtstvo preprosta igra. In res je. Zame so bili skavti vedno prostor, kjer sem se počutila sprejeto, ne glede na to, kako sem izgledala, koliko sem znala in koga sem poznala. In prav to se mi zdi najpomembnejša stvar, ki se je naučiš pri skavtih – sprejemanja, preprostosti in hvaležnosti za stvari, ki so marsikomu samoumevne.«

Najlepši projekt, ki so ga skavti vsako leto pripravljali 

Luč miru iz Betlehema je bil zanjo vedno najlepši projekt, ki so ga skavti vsako leto pripravljali. »Pomenila je namreč res tisti pravi začetek prazničnega vzdušja, božičnega časa in iskanja miru v srcu in ljudeh okrog sebe.« Leta 2018 jo je sovoditeljica, ki je bila precej aktivna tudi na državni ravni združenja, spodbudila k sodelovanju v tropu, ki je zadolžen za pripravo gradiva in celotno organizacijo projekta Luč miru iz Betlehema za Slovenijo. Pri projektu Luč miru iz Betlehema je najprej dve leti sodelovala kot članica, z letom 2020 pa je z Jernejem Gačnikarjem prevzela vodenje tropa za nadaljnja tri leta. Letos je vodenje predala Manci Lovrin.

Luč miru iz Betlehema še zdaleč ni samo luč

Luč miru iz Betlehema še zdaleč ni samo luč, meni in doda, da je način, kako se drugemu približaš, ga sprejmeš, mu izkažeš toplino, prijaznost, pozornost. »Obenem Luč predstavlja tudi Božjo bližino, po kateri vsi po malem hrepenimo, a si zlasti v prenatrpanem urniku zanjo premalokrat vzamemo čas. Luč miru iz Betlehema tako pride ravno v pravem času, malo pred božičem, da nas opomni, naj se umirimo in si vzamemo čas za Boga, zase in za svoje bližnje ter v sebi poiščemo svoj mir. Poleg tega Luč miru iz Betlehema vsako leto prihaja s posebnim aktualnim sporočilom, ki nagovarja vsakega od nas.

V času koronavirusa smo spodbujali k prižiganju bližine na daljavo, nato k prijaznosti in lepim besedam, pa k budnosti in temu, da nam ne sme biti vseeno, letos pa nas Luč miru iz Betlehema spodbuja, da premostimo vse ovire in skupaj razsvetljujemo pot drug drugemu.«