Verno občestvo so povezale molitev, pesem in evharistična daritev, nagovorile pa misli letošnjega pridigarja, nadškofa dr. Antona Stresa, in osrednjega govornika kulturnega programa po maši dr. Franceta Cukjatija, nekdanjega predsednika državnega zbora.

Nadškof Stres: Resnica narekuje pravico

A kaj so dejansko temeljni razlogi, ki verno občestvo privedejo na Teharje (pa tudi na druga morišča po slovenski domovini)? Nadškof Stres je v svojem nagovoru opozoril na dva: sočutje in solidarnost.

Sočutje je, kot je dejal teharski pridigar, plemenito čustvo, ki nas povezuje z vsemi trpečimi, ki pa nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Toda za tako sočutje v tistih povojnih dnevih na številnih slovenskih krajih ni bilo mesta, žal pa ga »tudi danes ni v zadostni meri, saj bi sicer bile vse žrtve pobojev že dostojno pokopane, primerno neodtujljivemu človekovemu dostojanstvu, in vsa grobišča primerno urejena, kakor je to tukaj na Teharjah,« je dejal dr. Stres, ko je presojal današnje razmere.

Nadškof dr. Anton Stres med mašnim nagovorom. FOTO: Bogomir Štefanič

Glede teh pa se celo zdi, da gredo stvari bistveno na slabše, kot so bile pred časom: »Po dobrih dveh desetletjih ponovnega vzpona in vedno bolj napadalne ideologije potomcev oziroma naslednikov nekdanjih revolucionarjev je uplahnela tudi volja do poprave krivic in odločne obsodbe komunističnega totalitarizma. Če bo šlo tako naprej, se kmalu niti ne bomo smeli več tako kot danes zbirati tukaj,« je opozoril dr. Stres (s čimer se je zelo verjetno vsaj posredno dotaknil pobude za spremembo zakona o javnem redu in miru, ki želi v režiji sedanje oblastne politike prepovedovati javni in občestveni spomin na domobrance, vaške stražarje, vojake Jugoslovanske vojske v domovini …)

Drugi razlog zbiranja na krajih, kot so Teharje, je solidarnost, ki izhaja iz temeljne občečloveške etične drže – to je solidarnost z ljudmi, ki so trpeli krivico. Na Teharjah so trpeli telesno in moralno: »Nasilno jim je bilo odvzeto življenje in – kar je še huje – odvzeta jim je bila pravica do pravičnosti. Ali so bili česa krivi ali ne, ni bilo pomembno. Tako se je rodil zločin. Poteptana je bila temeljna etična zahteva, da mora veljati vsakdo za nedolžnega, dokler se mu s poštenim sojenjem ne dokaže nasprotno. Ima pravico do pravičnosti in ta je bila množično in brezobzirno zavržena.«

A kako vzpostaviti to zanikano pravico do pravičnosti? Z zagovorom resnice, ki prej ali slej pride na dan. Resnica ima po besedah nadškofa Stresa tudi to lastnost, da je »ne moremo predpisovati, kakšna mora biti, ampak nam nasprotno ona predpisuje, kaj smemo in česa ne smemo govoriti. Ona narekuje samo sebe. Narekuje pa tudi pravico. Žrtve povojnih pobojev in njihovi svojci na pravico še vedno čakajo, vsaj na pravico do dostojnega pokopa in na pravico do dobrega imena, dokler se ne dokaže nasprotno.«

Zbor duhovnikov in diakonov ob oltarju spominskega parka Teharje. FOTO: Bogomir Štefanič

Ko se soočamo s tako velikimi zločini in še vedno trajajočimi krivicami, ki so jih povzročili, to zbuja ogorčenost, ki je – tako nadškof Stres – »razumljiva, vendar nam ne daje pravice do sovraštva ali celo maščevalnosti«. Tudi zahteva po jasni obsodbi zločinov ne izhaja iz sovraštva ali maščevalnosti, temveč iz potrebe po tem, da svéta moralna načela pravičnosti in človekovega dostojanstva, ki jim je zločin hotel odvzeti avtoriteto, zopet dobijo svojo polno veljavo.« Pot do tega pa vodi prek Jezusovega zgleda odpuščanja, k čemur je v sklepu svojega nagovora zbrane povabil letošnji teharski pridigar.

Dodajmo še, da so v prostorih župnije sv. Martina v petek, 4. oktobra, odprli razstavo 3450 umorjenih – Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin, ki si jo je bilo mogoče ogledati tudi po letošnji teharski spominski slovesnosti.

Dr. France Cukjati: Boj dveh svetov

Tudi osrednji govornik kulturnega programa po maši (pripravila ga je Nova Slovenska zaveza, s petjem pa ga je, tako kot mašno daritev, sooblikoval Mešani zbor župnije Nova Cerkev pod vodstvom Darinke Stagoj) je kot enega osrednjih pojmov uporabil prav sočutje. Spomnil je na to, da je sedanja slovenska vlada maja lani ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, a s tem pač ni mogla ukiniti spominjanja na genocid, kakšnega slovenski narod ni doživel nikoli v zgodovini. »Mi ne moremo, da se tega ne bi spominjali – s sočutjem in molitvijo,« je dejal letošnji teharski govornik.

Letošnji osrednji teharski govornik dr. France Cukjati. FOTO: Bogomir Štefanič

In kaj imajo ljudje od tega spominjanja? Cukjatijev odgovor je jasen: »Kličemo mir in blagoslov na to nesrečno zemljo slovensko, ki jo je preplavilo prekletstvo sovraštva in laži. S tem ohranjamo in negujemo tudi svojo človečnost. Svojo zavest, da je človeško življenje sveto in da vsak zločin usodno prizadene ne le žrtev, ampak tudi njegovo družino, njegov narod in končno tudi samega zločinca, rablja.«

Pri maši in programu po njej je pel Mešani zbor župnije Nova Cerkev. FOTO: Bogomir Štefanič

Ob ravnanjih oblastnikov pa se zastavlja še eno pomembno vprašanje: kaj imajo t. i. »ponosni nasledniki« komunističnih revolucionarjev od tega, da preprečujejo spomin na žrtve komunizma? Dr. Cukjati je na to vprašanje ponudil naslednji odgovor: »Če mi ob molitvi in spominski slovesnosti na kraju trpljenja poglabljamo svojo človečnost, sočutje in empatijo ter brezpogojno spoštovanje življenja, pa nasledniki komunistične revolucije na svojih slovesnostih in ob spomenikih komunističnih zločincev utrjujejo načela, da je pomoriti vojne ujetnike in nasprotnike komunistične ideologije herojsko ravnanje.«

Spominske slovesnosti so se udeležili številni romarji, med njimi tudi predstavniki družbenopolitičnega življenja in civilnodružbenih ustanov, ki ohranjajo spomin na žrtve komunizma. FOTO: Bogomir Štefanič

Pred nami se torej po Cukjatijevih besedah izrisujeta dva svetova: svet empatije in spoštovanja življenja ter svet sovraštva in ubijanja. Med tema dvema svetovoma »fizični spopad niti ni mogoč, saj nimata le povsem različnih ciljev, ampak tudi povsem nasprotujoče si metode. Svet empatije uporablja resnico, prepričevanje in vključevanje, svet sovraštva pa laž, izključevanje in ubijanje. Vendar skozi vso zgodovino poteka med njima prava vojna. Svet sovraštva zmaguje, če izključuje ali celo pobija svoje nasprotnike, svet empatije pa zmaguje, če oznanja resnico ali celo prepriča koga izmed svojih nasprotnikov.«

Eno izmed ključnih sporočil nekdanjega predsednika slovenskega parlamenta zbranim na Teharjah je bil zato – znova v sozvočju z mašnim nagovorom dr. Stresa – odločno zavzemanje za resnico kajti: »Resnica mora na dan! Resnica hoče na dan! To je njena moč! Moč, ki se uresničuje preko ljudi, ki so jo pripravljeni sprejeti in povedati, tudi če se je ves svet sovraštva in laži zarotil proti njej.«