Prvo oktobrsko nedeljo oživi romarski spomin na to podobo ter vanjo ujete obraze in imena. Tako je bilo tudi letos, ko je o Teharjih številnim zbranim v mašnem nagovoru s pomenljivo sporočilnostjo kot o kraju »nesrečnega spomina«, a hkrati »blagega spomina« spregovoril nadškof Marjan Turnšek; in ko je kot »priča priče« o svojem očetu, teharskem rešencu, govoril prof. Tomaž Debevec.

Teharski pridigar nadškof Turnšek je svoj nagovor začel s parafrazo Prešernovega verza o Trnovem, »kraju nesrečnega imena«; če je veliki pesnik v ta verz izlil svojo osebno nesrečo, je nadškof vanj zajel nesrečo slovenskega naroda, kajti Teharje so po njegovih besedah »'kraj nesrečnega spomina' slovenske kolektivne zavesti«. A niso samo to.

Duhovniški zbor ob teharskem oltarju. FOTO: Bogomir Štefanič

Že takoj uvodoma se je namreč nadškof zahvalil vsem, ki so pred leti ta kraj označili, kajti »danes bi verjetno tega ne uspeli«. Po njihovi zaslugi tako Teharje ne le ne morejo več izginiti iz zavesti naroda, kakor je bilo zamišljeno, temveč njihova označitev, ki ni nastala zato, da bi budila sovraštvo, omogoča, da se ta kraj (skupaj z drugimi podobnimi kraji po Sloveniji) počasi iz kraja nesrečnega imena in nesrečnega spomina spreminja v kraj blagega spomina. Nadškof je izrazil zavedanje, da je to dolg proces, ki so ga sposobni le duhovno prebujeni ljudje; v ta proces je s pomenljivo razlago nedeljske Božje besede povabil vse navzoče na Teharjah in zaradi nacionalnega pomena tega kraja tako tudi celotno slovensko (ne le verno) občestvo.

Nadškof Marjan Turnšek, teharski pridigar. FOTO: Bogomir Štefanič

Kako torej doseči ta prehod o nesrečnosti do blagosti? Omejimo se v tem poročilu na razlago evangeljskega odlomka; govoril je o dveh sinovih, ki ju je oče poslal v vinograd: prvi sprva ni hotel, a si je nato premislil in šel; drugi je obljubil, a slednjič ni šel. Ali lahko v njunem ravnanju prepoznavamo tudi slovensko bratomorno zgodbo?

Poiščimo odgovor na to vprašanje v besedah nadškofa Turnška: »Sveto mašo obhajamo na prostoru, kjer sta si stala nasproti dva 'brata', 'sinova' ene domovine. Oba sta Stvarnik, ki ju je ustvaril, in Odrešenik, ki je za njuno odrešenje umrl in vstal, povabila, naj gresta 'delat' v del Božjega vinograda, ki se imenuje slovenska domovina. Ni naša naloga, da sodimo, kdo je rekel 'da', v resnici pa mislil 'ne', in obratno – to prepustimo večnemu Sodniku. Vemo pa, da sta se na tem kraju 'brata' usodno srečala. Nobenega dvoma tudi ni, da tisti, ki je v preklinjanju dvignil zločinsko roko nad nemočnega 'brata' in ga nato kot 'odpadek' prekril z industrijskimi odpadki ali pa ga še živega vrgel v rudniške rove in tankovske jarke tod okoli, gotovo ni izpolnil Očetove želje. Božja beseda pa oznanja tudi možnost, da si človek lahko premisli in izpolni Očetovo prošnjo: da izbere pravo pot.«

In to je pot, ki nesrečnost Teharij spreminja v blagost. To se je dogajalo že v poletnih dnevih leta 1945. Iz mnogih pričevanj namreč vemo, kot je spomnil nadškof Turnšek, »da je tod eden izmed 'bratov' tudi molil, tolažil sotrpina, sprejel nasilno smrt kot daritev z notranjim pogledom zazrt v zarjo Odrešenikovega vstajenja; vse to tudi za brata, ki je z zločinom nad njim zanikal Boga in končno tudi domovino, kajti domovina je v ljudeh, ne v zemlji; mnogi so odhajali tudi z odpuščanjem v srcu. In prav to je ta kraj naredilo tudi za 'kraj srečnega imena', kraj mučeniške svetosti, ki je nobeni nanosi cinkarniškega blata ne morejo prekriti ali preprečiti, da ne bi sevala po domovini in v svet; in je nobena globina rudniških jaškov zadržati, da ne bi posvečevala naših življenj tudi danes.«

Na tej točki je oživel tudi pridigarjev – po rodu Celjan – osebni spomin: »Čeprav nam, mladim Celjanom, starejši iz strahu, ki jim je nemil usta, niso o teh grozotah upali govoriti, je ta kraj vendar počasi razodeval v nebo vpijoča kajnovska dejstva, ki postajajo vsak dan bolj razkrita in naj se tudi dokončno razkrijejo. Kajti samo resnica v Resnici uresniči svobodo; vse drugo je ubijajoča ideologija.«

Ob sklepu nagovora se je nadškof zbranim zahvalil, da nadaljujejo s prizadevanjem, da »Teharje ne bodo več le kraj 'nesrečnega imena', ampak bodo še v večji meri postajale 'kraj blagega spomina'«. Prav v tem pa je moč tega kraja, saj ima spomin veliko, celo strašno moč: spomin na negative stvari namreč lahko človeka oblikuje negativno, če mu nasproti še v večji meri ne stoji spomin na dobre, lepe in svete reči.

Teharje kličejo k slednjemu …

Po maši je v sklopu kulturnega programa – sooblikoval ga je Moški zbor KUD Vojnik pod vodstvom Milke Kladnik Sorčan in ob orgelski spremljavi prof. Tomaža Marčiča – osrednje mesto zavzemal govor zgodovinarja, profesorja na Škofijski klasični gimnaziji v šentviškem Zavodu sv. Stanislava, Tomaža Debevca, sina Lojzeta Debevca, ki mu je kot enemu redkih uspelo pobegniti s Teharij. Bil je član skupine enajstih sotrpinov, ki so 21. junija 1945 izvedli izpad iz taborišča. Štirje so preživeli in tako je Tomaž Debevec (rojen v Argentini, v Slovenijo je prišel leta 1991) pred teharskih romarskim občestvom lahko nastopil kot »priča priče«.

Predsednik Nove Slovenske zaveze Matija Ogrin in letošnji teharski govornik Tomaž Debevec. FOTO: Bogomir Štefanič

Skozi očetovo zgodbo je predstavil medvojne razmere v Begunjah pri Cerknici, kjer je bil doma njegov oče; Begunje in pokrajino Menišije je zajelo revolucionarno nasilje, možje in fantje so se mu uprli – tudi njegov oče, ki je bil med vaškimi stražarji. Po razpadu Italije pred 80 leti so bili on in drugi primorano nadaljevati samoobrambo in vstopiti v ustanovljeno domobransko vojsko. Z njo se je Lojze maja 1945 umaknil na Koroško, bil zvijačno vrnjen in prepeljan v teharsko taborišče. Pomenljiva je bila pripoved letošnjega teharskega govornika o tem, kako je pretepenemu očetu voljo in moč za vztrajanje ter tako tudi za pobeg omogočila konzerva mesa, ki mu jo je skrivaj (s tveganjem za lastno življenje) priskrbel Marijan Tršar, poznejši akademski slikar, prav tako teharski taboriščnik. Rešitvi iz taborišča in iz domovine, uklenjene v totalitarni režim, je sledila dolga pot begunstva, v katerem je družinskim članom pripovedoval o svojih izkušnjah z revolucijo, o odločitvi za samoobrambo, o svoji rešitvi …

Med mašo in pri kulturnem programu po maši je pel Moški zbor KUD Vojnik. FOTO: Bogomir Štefanič

»Sem sin čudeža, čudež brez zaslug in zaznamovan s čudežnim dogodkom,« je svoj življenjski položaj opisal Tomaž Debevec. Iz tega pričevanjskega položaja je povabil vse zbrane k pogumu, da ne bi nikoli pozabili zmeraj aktualnega dejstva: resnice se ne da izbrisati; kjer pa je primanjkuje, se obetajo nove oblike nasilja in zločinov.

Teharje so tako tudi letos v javni prostor ponesle nov klic po živem spominu in ohranjanju resnice.