Kakor vsako leto je bila tudi letos na prvo nedeljo v oktobru, 4. oktobra 2009, pred spomenikom na prostoru nekdanjega taborišča v bližini Teharij spominska sveta maša, ki jo je vodil apostolski administrator celjske škofije nadškof Anton Stres in po evangeliju v govoru poudaril nujnost odpuščanja in sprave.




Justin Stanovnik

Na začetku te spominske slovesnosti čutim najprej čast in dolžnost, da pozdravim spoštovane in odlične goste, gospoda škofa dr. Antona Stresa, novega teharskega župnika Miha Hermana, predstavnike družbenih in političnih ustanov, sorodnike, krajane in prijatelje tistih, ki se jih tu spominjamo, in vse ljudi dobre volje: pozdravljeni in zahvaljeni, da ste prišli.

Zbrali smo se pri maši za pokojne, ki so tukaj, preden so jih odpeljali v smrt, preživljali zadnje dneve in zadnje ure. In kakor sorodniki in prijatelji ob vsaki taki maši, potem ko se konča, še postojijo ob grobu in govorijo ob pokojniku in njegovih zadevah, ko je še živel, pa tudi o njegovih zadevah, ko ga ni bilo več na svetu. To je preprosto zato, ker smo ljudje tako narejeni, da o tem, kar smo imeli ali imamo radi, radi tudi govorimo. Če ob tem ugotovimo, da se o pokojniku govori približno tako, kakršen je v skladu z našim védenjem bil, smo pomirjeni, če pa se o njem napletajo neresnice, čutimo, da ga moramo braniti in zavarovati. Gotovo ste opazili, da govorim – kako bi rekel – v podobi. To je zato, ker bi rad čim bolj nazorno pokazal, kako zelo naravno je, da tudi po maši za teharskimi žrtvami še malo počakamo in premislimo, kako so stale njihove zadeve, ko so še živeli, in kako stojijo zdaj, ko ne živijo več – ko jih že štiriinšestdeset let ni več na svetu.

Tako že s prvo mislijo zadenemo ob dejstvo, da se jim kakor nekoč tudi danes godi krivica: ne samo takrat, ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pa pehali v rudnik Hudo Jamo, tudi še potem ko so jih drugič ubijali, takrat ko so se zavedeli, da morajo ubiti še njihov spomin in so na kraje, kjer so zdaj ležali, začeli valili kiklopske skale molka. Za ta molk so potem skrbeli tako, da so najeli na tisoče plačanih rok, takšnih, ki so znale pisati, in takšnih, ki so znale nastavljati prisluškovalne naprave – po hišah, po pisarnah, po delavnicah. Obojih je bilo v tej domovini veliko – takrat in zdaj. Tisti, ki se jih danes spominjamo, so bili torej tako ubogi, da jim niso vzeli samo mladih življenj, ampak tudi čast in dobro ime, do katerega ima pravico še tak siromak.

Kakor vidite, ne govorim samo o enem umrlem, kakor sem začel, ampak o mnogih umrlih. Samo od tu so jih odpeljali v dveh skupinah, najprej od 1. do 9., potem pa od 21. do 23. junija 1945 4.000 ljudi, zvečine mladih fantov in mož, potem pa še približno sto deklet in žena. Kdo so bili ti ljudje? To so bili ljudje, ki se niso slučajno zbrali in niso slučajno postali skupina, ki niso brez razloga poiskali drug drugega, ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovenski in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili.

Spričo te okoliščine pa naš jezik – naše govorjenje – nujno dobiva značaj političnega. Ne more biti tako, da o umoru tolikega števila ljudi ne bi govorili tako, da bi naš govor nujno začel iskati podobo političnega. Če hočemo govoriti o ljudeh, ki so umrli zato, ker so hoteli obstajati v duhovnem prostoru, ki se imenuje civilizacija, naš govor ne more ostati nepolitičen. Če bi ostal, ne bi bil resničen. Političen govor pa je posoda tiste misli, ki preiskuje, kaj si človek sme misliti o sebi in kaj si narod sme misliti o sebi, pa tudi to, kar si narod mora misliti o sebi.

Tu pa naletimo na hude težave – in na nove naloge. Če hočemo servisirati politični govor, moramo imeti politični jezik, kakor se je izoblikoval naravno in svobodno. Naš jezik pa je ranjen. Ljudje, ki so nasledili te, ki so jih odstranili in se potem polastili domovine, so imeli tàko politično dušo, da ni mogla, če je hotela uresničevati svoje ambicije, ostati vezana na normalni jezik.

Kako je ranjenost jezika nastajala in rastla, naj najprej pokažem na nekem izrazu, ki je bil nedavno iznajden. Iznašla ga je neka gospa. Njena iznajdba se glasi: »katoliški totalitarizem«. Izraz »katoliški« je vezan na mnoge stvari, tudi neprijetne, »katoliškega totalitarizma« pa ni. Ta izraz je ponaredek ali falzifikat. In če zdaj za trenutek tudi na to besedo pomislimo, kot na menjalno sredstvo, ne za stvari, za kar uporabljamo denar, ampak za misli, potem je kmalu jasno, da bi tudi tu, ravno tako, kakor če bi vtihotapili v menjalni sistem ponarejene bankovce, nastala velika zmeda. Ne da ne bi mogli več kupovati in prodajati, ampak bi se nam zgodilo nekaj veliko hujšega – ničesar več ne bi mogli povedati. In če je, nadalje, Kočevski rog »napaka«, kaj pa je potem to, kar je bila nekoč napaka? In potem, kaj pa je Kočevski rog? Nič, saj ga ni več, zakaj Kočevski rog prav gotovo ni napaka. Torej ga ni. Kaj pa na primer »narodnoosvobodilni boj«? Kaj pa naj bi to bilo? Ali naj bi bile sile, ki so ta boj bojevale, tiste, ki so v prvem letu svojega obstoja nasilno odvzele življenje 1.500 Slovencem, v drugem samo jeseni 600, v tretjem in četrtem letu pa dobrih 20.000. Kakšen »narodnoosvobodilni boj« pa je to? Kaj pa beseda »osvoboditi«, kaj pa pomeni ta beseda? Ko so slovenske »osvobodilne« sile osvobodile Slovence, so jim na mah vzele »človekove pravice«. Ali je narod »svoboden« šele takrat, ko nima več človekovih pravic? Kaj pa »sovražni govor«? Ali ste že opazili, da je »sovražnega govora« lahko obtožen tudi človek, ki trdovratno vztraja na tem, da je dvakrat dva štiri? (ali pa na čem podobnem)? Dvakrat dva je seveda štiri, pravijo, a včasih nastane položaj, da je bolj pripravno, če je 2 x 2 = 5. Tedaj je jasno, spet pravijo, da samo sovraštvo lahko žene človeka, da tišči s svojim 2 x 2 = 4.

Saj vidite, mar ne, skoraj vsak dan, da kake stvari preprosto ne morete več povedati? Ali niste, ne da bi vam kdo pripovedoval, ampak ste to sami skusili, da imata od dveh stavkov: »Cel dan je lilo, zvečer pa so bila tla mokra.« in »Cel dan je lilo, zvečer pa so bila tla suho suha,« oba enake možnosti, da bosta obveljala. Zelo pogosto se vam torej zgodi, da česa ne morete sporočiti ali povedati, in to tem bolj pogosto, čim važnejša je stvar, ki jo želite sporočiti.

In kaj je bolj važno kot je to, kar se je zgodilo s temi, ki so, pred več kot pol stoletja, v zadnji zapuščenosti umirali ali tukaj ali pa kje drugod, tudi v krajih in tudi tako, in tudi na tak način, da ne bi verjeli, ko ne bi vedeli, da je bilo res.

Toda vemo, da je bila tista groza nad grozami res, in se sprašujemo, kako si še upajo hoditi po Sloveniji, potem ko je čas tako dramatično potrdil, kdo so bili in kaj so bili. A to niso ljudje, ki bi imeli talent za zardevanje, kako bi mogli pričakovati, da bi potem, ko so jim bili izstavljeni taki dokumenti, kot je rudnik Barbara, potegnili politične konsekvence in odšli. Tako kot se je izrazila Škindrova Fanikova iz Gradeža pri Turjaku, ki so ji drugo jutro po padcu gradu za železniško postajo v Velikih Laščah ubili dva brata, tretjega pa dober mesec kasneje v Jelendolu. Rekla je: »Naši so bili premalo krvoločni, takih, kot so bili oni iz hriba, pa ni bilo še nikoli nikjer.«

Da bomo torej lahko še kaj povedali, moramo »varovati jezik«. Ta stavek ne pomeni nič drugega, kot govoriti pošteno, ali govoriti resnico. To pa lahko delamo vsi, mar ne.

Predvsem pa moramo govoriti takrat, ko je treba. Nedavno mi je neka gospa, eden najboljših ljudi, povedala naslednje. Nekoč je sedela v damskem salonu, pod havbo, kot se reče, nekaj metrov stran, tudi pod havbo, pa dve drugi gospe. Nenadoma pravi ena od njih: »Še premalo so jih pobili.« Če človek kaj takega sliši, ne bi smel biti tiho. Naj ne bo slišati preveč patetično, toda včasih se zazdi, kakor da bi ves svet čakal na vašo besedo. Nočem vas vznemirjati, a vseeno: včasih je tako, kakor da bi ves kozmos umolknil in čakal, kaj boste rekli. Ko je gospa izpod havbe zaslišala tisti stavek – tisti najbolj pokvarjeni stavek, ki ga je v sedanjem času mogoče sestaviti iz slovenskih besed – je bogve iz katerega razloga obsedela. (Bodimo tiho, vsem se to dogaja.) Bolj važno je nekaj drugega. Kaj pravite, koliko gospa bi tako ravnalo? Odgovorite si z odstotkom. Mi pa raje razmišljajmo naprej.

Ali Slovenci že vemo, kaj se pravi biti državljan? Demokracijo sestavljajo državljani, državljana pa ni brez minimalnega poguma. Poleg državljanov imamo tudi podanike. Demokracija sestavljena iz podanikov pa je karikatura države. (Ali je to politično govorjenje? Da. To je politično govorjenje.) Kaj pa usmiljenje? Ali ni tako, da v človeka, ki ima kaj zgodovinske domišljije, na tem kraju ne more, da ne bi stopilo usmiljenje? Ko tam doli, onstran barak na cesti, ki pelje iz taborišča, zagledaš mlade fante, ki jim boljševiki vežejo roke, najprej vsakemu posebej, potem pa še po dva skupaj, fante, za katere veš, da jim bo čez dve uri ali malo več na Hrastniškem hribu ali v Barbarinem rovu vzeto »ljubo življenje«, kot pravi stari Homer, ali je mogoče, da te, ko to gledaš, ne bi zalilo usmiljenje. (Ali je tudi to politično govorjenje? Tudi. Kakšna družba ljudi pa naj bi bila država, če se po medčloveških prostorih ne bi pretakalo usmiljenje. Mi pravimo usmiljenje. Danes pa vsi gonijo samo o solidarnosti. Kaj pa je, prosim vas, solidarnost v primeri z usmiljenjem?) Če pa nas ta kraj opozarja, kakor smo videli, na tisto fino reč, ki se imenuje jezik in nam omogoča, da lahko kdaj pa kdaj kaj povemo in ostanemo ljudje; če nas ta kraj uči o tako visokih rečeh, kot so jezik, pogum in usmiljenje, ali ni potem tako, da imamo vse možnosti, da odhajamo od tod boljši ljudje; da upamo, da to mnogim tudi uspe.

Da torej odhajamo od tukaj, boljši ljudje! – A kakšen honorar je bilo treba za to uro plačati! Tisti, ki bo zaslutil, kaj pomeni Huda Jama, Kočevski rog, Brezova Reber, Krimska jama, Mavrlen – ali si bo tak človek potem upal izostati od te ure? Manjkati pri tej uri? Ali ne bo potem vedno več ljudi, ki jim ne bo več tuja misel, da nam je bila na velikem prelomu časov, ki je pred nami, ta ura prirejena zato, da bomo mogli še štirideset dni in štirideset noči potovati do svete gore Horeb.


Nadškof dr. Anton Stres

Drage sestre in dragi bratje!
V evangeliju, ki smo mu pravkar prisluhnili, govori Jezus o svobodi, resnici in ljubezni, torej o najvišjih vrednotah našega življenja. Pri tem poudarja pomen notranje svobode, se pravi odprtosti za sprejemanje resnice. Resnica ni samo stvar našega razumskega spoznanja, ampak še prej in veliko bolj stvar poštenega srca, iskrenosti in nesebične odprtosti, se pravi svobode.

Resnica ali laž: to je naša stalna izbira. Vsak človek mora izbirati med njima vsak dan, kakor mora vsak trenutek izbirati med dobrim in zlim, med dobroto in hudobijo. Naša življenjska naloga je, da dajemo vedno več prostora resnici in vedno manj zmoti in neresnici, pa tudi da v našem okolju prevladuje resnica, da prevladuje resnicoljubno, pošteno govorjene in ne sovražno obrekovanje.

To velja za vsa področja naših odnosov. To velja za odnose med najbližjimi v družini in v soseski – vsakdanje življenje to potrjuje, to velja za odnose v državi med raznimi družbenimi in političnimi skupinami – o tem bi se dalo veliko povedati, to velja za odnose med državami in narodi – tudi o tem imamo sveže izkušnje. To pa še posebno velja tam, kjer ima izrečena ali pisana beseda težke posledice: v javnih glasilih ali sredstvih javnega obveščanja. Svoboda govora in izražanja je vsekakor velika vrednota in je zaščitena s pravico do nje, a ta pravica se nikakor ne sme sprevreči v pravico do laži in obrekovanja. Prav je, da ščitimo pravico do izražanja mnenj, a nič manj ni potrebna zaščite temeljna in neodtujljiva pravica do dobrega imena, pravica do domneve nedolžnosti, dokler se ne dokaže nasprotno.

Zakaj o resnici, ki nas po Jezusovih besedah edina osvobaja, govoriti in razmišljati danes tukaj na Teharjah, na predzadnji postaji tistih, katerih življenjska pot se je v zgodnjem poletju 1945 nasilno končala v enem ob bližnjih brezen? Med temi je nedavno odkrita Huda Jama še posebej presunila skoraj celotno slovensko javnost. Zato, ker se ravno na teh krajih in ob tem, kar skrivajo, še danes bije boj za resnico, za vso resnico, za resnico v vsej njeni večplastnosti. Bije pa se tudi boj za svobodo, da to resnico odkrijemo, povemo in sprejmemo.

Z zadnjimi odkritji resnica dobesedno »prihaja na dan«. Ta resnica je grozljiva in zastrašujoča, vendar jo moramo sprejeti. Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se »zgodovina ne sme spreminjati«, se pravi tista zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci. Takšna zaklinjanja so zaman. Resnica ni ne moja in ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh resnica ni. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna, a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti. »Resnica ne sili ljudi k priznavanju drugače kakor z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove,« pravi II. vatikanski koncil (Izjava o verski svobodi 1). Desetletja je bila resnica o tem, kar se je dogajalo tukaj, teptana, zamolčevana in preganjana, a vendar je na koncu prišla do besede. Tako bo tudi v prihodnje. To je naše neuničljivo upanje, ki temelji na Jezusovi besedi: »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. /…/ Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10,26-28). Ker ni mogoče umoriti duše in duha, tudi resnice ni mogoče umoriti.

Vendar pa se Jezus v evangeliju ne ustavi pri resnici. Jezus je res prišel oznanjat resnico, a to je resnica o Božji ljubezni. Torej resnica je in mora biti v službi ljubezni. Kot pravi apostol Pavel v berilu, ki smo mu prisluhnili: »Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju. Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rasli vanj, ki je glava, Kristus« (Ef 4,15). Naša naloga je torej, da »živimo iz resnice v ljubezni«, da rastemo iz resnice v ljubezen.



V tistih usodnih majskih in junijskih dneh leta 1945 tukaj ni bilo prostora ne za resnico in ne za ljubezen. Danes pa, ko si je resnica sem utrla svojo pot, si jo mora skupaj z njo utreti tudi ljubezen. Zato obhajamo danes tukaj sveto mašo, sveto evharistijo, zakrament najvišje Božje ljubezni. V tem letu priprave na evharistični kongres, ki ga bomo obhajali v neposredni bližini tega nekdanjega teharskega taborišča, na celjskem stadionu, bomo okrepili našo krščansko zavest, da je vsako evharistično slavje neprekosljiv dogodek, ko med nami postane otipljivo navzoča tista ljubezen, o kateri pravi Jezus sam, da večje ni: ko namreč Božji Sin sam daje svoje življenje za svoje prijatelje.

Razumljivo je, da je resnica o zločinih, ki so se dogajali po moriščih naše domovine med drugo svetovno vojno in po njej, neznosna. Neznosna za žrtve in za storilce. Toda tej resnici ne bomo ubežali z tajenjem, opravičevanjem ali skrivanjem. V skladu z našim človeškim dostojanstvom pa jo lahko obvladamo – obvladamo, da ne bo več zastrupljala naših odnosov – samo na en način: z ljubeznijo, se pravi z odpuščanjem in spravo. Z še večjo ljubeznijo, kakor je bilo sovraštvo, ki je te zločine povzročilo.

Zato obhajamo tukaj sveto mašo, sveto evharistijo. Obhajamo spomin na tisto Božjo ljubezen, ki je bila sposobna odpustiti zločin križanja Božjega Sina ter odpušča vse druge zločine, ki »odjemlje grehe vsega sveta«. To Božjo ljubezen, to odpuščanje in spravo kličemo z vsako sveto mašo – posebej pa še danes tukaj – nase, na vso našo domovino, na žrtve in na storilce, tudi na tiste, ki pravijo, da je bilo še premalo pobitih. Izhod iz začaranega kroga krivic in zamer, zločinov in maščevalnosti je samo »resnica v ljubezni« in »ljubezen v resnici«. Zato smo tudi danes pri sveti maši – pri otipljivi resnici o Božji ljubezni, o njegovi spravi in odpuščanju, ki jo naklanja vsakemu od nas. Za žrtve verujemo in upamo, da so v Božji ljubezni našle srečo in tolažbo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti Božji ljubezni našli odpuščanje, spravo in mir. Amen.

Teharje, 4. oktober 2009