Marija je v ljubljanski porodnišnici izgubila oba svoja otroka. Oba sta bila donošena, tako prvi Peter (l. 1967) kot drugi Pavel (l. 1969) sta bila rojena s carskim rezom. Pri prvem so ji že kmalu po porodu dali vedeti, da z otrokom »nekaj« ni v redu – kaj točno, niso nikoli povedali – in naj se pripravi, da bo umrl. Živel je tri dni. Mož ga je videl v mrtvašnici, a le od daleč, na mizi pa so ležali trije novorojenčki. Pavel je umrl drugi dan po porodu. Zanj Marija ve le to, da se mu je, medtem ko so ga, preden so naredili carski rez, med naravnim porodom skušali obrniti, strla ramica. »Ko se je sestra malo odmaknila, sem ga z roko pobožala. Še danes čutim tisto ramico. Še danes čutim, da sem ga pobožala. Najbolj je hudo, da ju nisem videla. To je moje dete. Devet mesecev sem ju nosila, potem pa nisem videla, kaj sem nosila. Kakršenkoli je, moj je. To je moje! Ne manipulirati z mojim otrokom. To je moje telo, moja kri. Tega ne odpustiš. Tega ne preboliš. Da svojega deteta ne moreš s...