Prostovoljci Karitas vedno bolj opažajo, da ljudem v stiski ni dovolj zgolj gmotna pomoč, ampak vse bolj tudi psihosocialna. Kaj se je v zadnjem času tako drastično spremenilo v družbi?

Človekova stiska nima nikoli samo enega obraza. Tudi če je prisotna potreba po gmotni pomoči, je ob soočanju s temi vidiki vedno prisotna tudi duševna stiska, prav tako tudi duhovna stiska. Celovit pogled na človeka predpostavlja, da ima ta v sebi duhovno, duševno in telesno dimenzijo. Človek je celovit tudi v stiski, zato samo materialna pomoč, ki bi zadovoljevala samo fizične oz. telesne potrebe človeka, ni celovita in velikokrat ni dovolj oz. je dovolj le do določene mere.

Gmotna pomoč je velikokrat »prva pomoč« in dostikrat je tudi zelo učinkovita. Ker je gmotno pomoč v današnjem času mogoče razmeroma hitro zagotoviti, pa hitreje pridejo na dan še druge dimenzije in potrebe. Psihosocialna pomoč postaja nepogrešljiva, saj naslavlja globlje dimenzije človeške stiske. Mnogo ljudi se v stiski sooča z občutkom nemoči, izgubo vrednosti ali identitete, družinsko krizo ali osamljenostjo. Psihosocialna pomoč vključuje čustveno podporo, pogovor in spodbudo, da se oseba ponovno poveže s svojimi močmi.

Človek je celovit tudi v stiski, zato samo materialna pomoč, ki bi zadovoljevala samo fizične oz. telesne potrebe človeka, ni celovita in velikokrat ni dovolj oz. je dovolj le do določene mere.

V zadnjem času je mogoče opaziti, da se narava stisk ljudi in soočanje z njimi močno spreminja. Družba se sooča z razkrojem tradicionalnih socialnih vezi, naraščajočo osamljenostjo, tesnobo in občutkom nemoči. Temu so se pridružile gospodarske negotovosti, socialne razlike in pritisk hitrega tempa življenja, kar vse skupaj ustvarja okolje, kjer ljudje potrebujejo več kot le materialno podporo – potrebujejo razumevanje, poslušanje in usmerjanje in v tem okviru psihosocialna pomoč najde svoje poslanstvo.

Kako individualizacija in spremenjeni načini komunikacije vplivajo na posameznike in družbo?

Individualizacija in tehnološki napredek sta preoblikovala ne le to, kako komuniciramo, ampak tudi, kako dojemamo odnose. Mnogi ljudje se danes počutijo izolirane, ker se tradicionalne oblike podpore, kot so širša družina, skupnost ali soseske, umikajo v ozadje. Individualizacijo še pospešujejo spremenjeni načini komunikacije, ki so rezultat razvoja digitalne tehnologije. Povezujemo se lahko z ljudmi po vsem svetu, kar bi lahko pomenilo večjo povezanost. Vendar pa so ti odnosi pogosto kratkotrajni, površni in omejeni na specifične interese ali potrebe. Družbena omrežja, na primer, pogosto spodbujajo ustvarjanje idealiziranih podob sebe, kar lahko vodi v občutke neustreznosti in osamljenosti pri ljudeh, ki se s temi podobami primerjajo.

V sredo, 27. novembra, ob 20. uri, bo v dvorani Golovec v Celju tradicionalni dobrodelni koncert Klic dobrote. Prenos bo tudi na RTV Slovenija in Radiu Ognjišče.

Na koncu pridemo do tega, da imamo ljudje danes manj osebnih stikov, prav tako pa manj zmožnosti, da bi se odzvali na potrebe drugega. Virtualni stiki ne morejo nadomestiti topline resničnih, fizičnih srečanj. Posledice so čedalje bolj opazne: vse več osamljenosti, odtujenosti, celo medsebojnega nerazumevanja. V skrajnih primerih to vodi v duševne stiske, kot so tesnoba, depresija ali celo izguba smisla, kar dolgoročno ustvarja družbo, kjer posamezniki živijo bolj kot izolirane enote kot del skupnosti.

Kdaj je človek v stiski pripravljen poiskati pomoč in kdaj je pripravljen pustiti si pomagati?

Vsaka stiska je edinstvena, prav tako pa tudi vsak posameznik. Nekateri ljudje pomoč poiščejo hitro, skoraj instinktivno, drugi pa se dolga leta borijo sami, včasih celo do točke, ko je njihova stiska že skoraj nevzdržna. Največkrat so ključna ovira za to, da si nekdo pusti pomagati, občutki, ki spremljajo stisko – sram, strah, negotovost ali celo ponos in občutek izgube dostojanstva. Nekateri težko prepustijo nadzor nad svojo situacijo, ker jim občutek neodvisnosti daje vsaj minimalen občutek stabilnosti. Sprejemanje pomoči pomeni priznanje ranljivosti, kar je za marsikoga izjemno težko.

Ljudje so bolj pripravljeni sprejeti pomoč, ko čutijo, da jih nekdo resnično posluša in razume, ne da bi jih obsojal ali jim vsiljeval rešitve. Če je ponudba pomoči začinjena z občutkom premoči ali z nasveti, ki zvenijo kot ukazi, se bo posameznik verjetno umaknil. Pripravljeni smo si pustiti pomagati, ko v tistem, ki nam ponuja podporo, prepoznamo zavezništvo, empatijo in spoštovanje naše osebnosti. Pri tem je prehod od prepoznavanja stiske k iskanju ter sprejemanju pomoči lažji.

Ali so prostovoljci kos razmeram na terenu? Kako pristopajo k človeku, ki se je morda zaradi osamljenosti znašel v duševni ali duhovni stiski?

Prostovoljci se stalno usposabljajo za delo s posamezniki v stiski, ne le gmotni. Usposabljajo se tudi za pristop k ranljivim in osamljenim. V takšnih primerih je izredno pomemben spoštljiv in sočuten pristop.

Ljudje so bolj pripravljeni sprejeti pomoč, ko čutijo, da jih nekdo resnično posluša in razume, ne da bi jih obsojal ali jim vsiljeval rešitve.

Prostovoljci Karitas so velikokrat s svojim poslanstvom v »prvih bojnih linijah, saj se prvi srečajo z ljudmi v najhujših stiskah in poskrbijo za njihove osnovne potrebe, kot so hrana, oblačila in topel pogovor. S svojim sočutjem in praktično pomočjo ustvarjajo zaupanje, ki je ključno, da se posameznik odpre za nadaljnjo podporo. Ko so osnovne potrebe zadovoljene, lahko stisko globlje prepoznajo in osebo usmerijo k specifičnim oblikam pomoči, kot sta psihosocialna podpora ali strokovna pomoč.

Prebrali ste pogovor, ki je del aktualne teme v trenutni številki tednika Družina (47/2024).