Naše srce se lahko resno zapre ob različnih težavah, še posebej, če so povezane z odnosi in težkimi preizkušnjami. Nemalokrat nas življenje pripelje v odločitve in dejanja, ki jih nismo predvideli in želeli. Zgodi se naenkrat ali po mnogih letih. V nas se nabirajo krivda, obsojanje, obžalovanje, jeza, panika, strah, nemoč in še kaj. Iz tega se lahko razvijejo tudi duševne težave in zasvojenost, ki vse še dodatno poslabšajo. V takih primerih rešitev ni preprosta. Nujno je potrebna strokovna pomoč psihiatra, terapevta ali svetovalca. Tukaj pa naletimo na mnogo težav, najprej pri sebi, da razbijemo predsodke in se odpremo drugemu človeku. Še težje je, da se odpravimo v ustanovo po pomoč.

Zadnji teden v novembru oz. teden pred prvo adventno nedeljo obeležujemo Teden Karitas. Letos je to med 25. novembrom in 1. decembrom.

Ob obisku Karitasine terapevtske skupnosti za pomoč zasvojenim je pred nekaj dnevi kardinal Michael Czerny povedal, da je komunikacija največji problem ljudi v vseh kulturah in vsepovsod po svetu. Velikokrat ne znamo, ne moremo ali ne zmoremo povedati, kar nas bremeni, in to še okrepi našo stisko. Sodelavci Karitas lahko to potrdimo iz našega vsakdanjega dela. Ljudje smo bitja odnosov, bitja besede in dotika v najrazličnejših oblikah. Če lahko nekomu povemo ali pokažemo, kaj nas teži, je že polovica problema rešenega, saj je največkrat objektivna težava veliko manjša od misli, ki nas hromijo in delajo nemočne. Če nas zna sogovornik tudi iskreno poslušati, spodbuditi in pokazati, da nas sprejema, je narejena še četrtina. Tako ostane veliko manjši delež potrebnega napora za rešitev.

Ljudje smo bitja odnosov, bitja besede in dotika v najrazličnejših oblikah.

Tudi pri ljudeh, ki se srečujejo z odvisnostjo, duševnimi težavami in nasiljem se velikokrat pokaže, da je bilo v življenju mnogo neizgovorjenih besed, odrinjenih čustev in zaprtih vrat. Večina globljih težav se zariše že v družini ali celo v prejšnjih generacijah, bodisi z načinom življenja ali travmatičnimi dogodki, ki so se zgodili. Kasneje pa se pokažejo v polni moči v posameznih življenjskih obdobjih, preizkušnjah ali ob padcih. Če bi bili dobro opremljeni, tako čustveno kot tudi s spretnostmi, bi nas hujše preizkušnje ne ranile v taki meri. Zelo dobra opremljenost je tudi globoka vera v osebno prisotnost Jezusa, ki nam pomaga, da v stiski dvignemo glavo in zaupamo Očetu. Mati Marija pa nas poboža po laseh in objame, ko nam je hudo. Mnogi s to notranjo sliko preživijo dan za dnevom.

Nemalokrat presenetijo voditelji in prostovoljci župnijskih Karitas. Kar nekaj je takih, ki so se prvič pridružili Karitas v svoji osebni stiski. Največkrat na povabilo drugih sodelavcev. Sprejetost ter pomoč drugim jim je pomagala osmisliti življenje. Bili so nemočni, danes pa so mnogokrat motor karitativnega dela v svojem okolju. Niso obremenjeni s predsodki in dobro razumejo ljudi, ki prihajajo po pomoč. Poznajo milost, ki so jo prejeli, in verjamejo vanjo. In kot pravi Sveto pismo, je iz zavrženega kamna nastal vogelni kamen. Prav to je pravi misijon in sledenje Jezusu, ki je k sebi vabil prav take, notranje in zunanje ranjene, odrinjene in zavržene. In iz njih je naredil trdne stebre vere in izvire ljubezni do bližnjega. Mogoče je to tudi ena izmed bistvenih nalog župnijskih skupnosti v prihodnosti.

Bili so nemočni, danes pa so mnogokrat motor karitativnega dela v svojem okolju.

Ljudje želimo biti bitja svetlobe, ki nas napolnjuje in iz nas sije na druge in ki ogreva nas ter nato naprej druge. Svetloba srca drugega človeka in Božja svetloba nas lahko prežameta samo, če se odpremo, postanemo prosojni in pustimo, da nas drugi in Bog vidijo take, kot smo, z vsemi slabostmi in z vsemi darovi, s katerimi Bog opremlja vsakega izmed nas. Teden Karitas in ves advent, ki se nam približuje, sta dobra priložnost, da se osončimo z Božjimi žarki in s svetlobo dobrote iščemo poti do srca naših bližnjih.

Komentar je objavljen v zadnji številki tednika Družina (47/2024).