Društvo sv. Jakoba Kamnik je v sodelovanju s Frančiškanskim samostanom v njihovi dvorani prav na dan žena, 8. marca, pripravilo pogovor in srečanje z Jožetom Ramuto, nekdanjim zelo priljubljenim učiteljem v Ljubljani, Tunjicah in Kamniku. Kako močno, so potrdili njegovi nekdanji učenci, ki so poskrbeli za domač, prijeten, hkrati pa zelo čustven dogodek. Takšen kakršen je Jože sam.

Obiskovalci, med njimi nekdanji Jožetovi učenci, so bili navdušeni nad pričevanjem svojega nekdanjega učitelja in tudi vzornika. FOTO: Jožef Pavlič

Predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar je v pozdravni besedi povedala, da bi se spodobilo, da bi na dan žena spregovorila katera od zaslužnih Slovenk, obenem pa ugotavljala, da je »dober učitelj nekaj najboljšega«. Torej prava izbira za ta večer.

Dodala je, da bo literarni večer tudi »hvalnica in žalostinka tistim slovenskim vasem, ki se praznijo, vaškemu življenju, ki ga več ni«. In res je bilo tako. Še posebej v pričevanju gosta večera.

Jožeta Ramuto je predstavila Milena Erbežnik Klanšek, odgovorna urednica Tunškega glasa, pobudnica njegove knjige. FOTO: Jožef Pavlič

Predstavila ga je odgovorna urednica Tunškega glasu Milena Erbežnik Klanšek, ki je tudi izdal knjigo. Knjigo je lektorirala dr. Marjeta Humar, nosi pa nostalgičen naslov in obet obenem: Bilo je lepo, pa še, še bo, podnaslov pa Tebi, Bojanja vas. Lahko pa bi bilo oz. je obrnjeno.

Z Jožetom Ramuto se je pogovarjal njegov nekdanji učenec Aljoša Kolar. FOTO: Jožef Pavlič

Spomine na to vas, v kateri je Jože pognal korenine, vračanje vanjo in zajemanje iz nje (še enkrat je obiskal vse hiše), je gost obudil v iskrivem pogovoru z Aljošem Kolarjem, svojim nekdanjim učencem in že tudi učiteljem. Povedal je, da je bilo zanj najlepše, ko so kot otroci ljudem voščili zdravo, srečno in blagoslovljeno novo leto, posedeli ob peči, dobili kakšen drobiž, kaj »za pod zob«. Težko so pričakovali obisk Miklavža. Skupaj s starši pa so bili najbolj zadovoljni, ko so v mlin peljali vreče pšenice, saj so vedeli, da bo kruh pri hiši. Lačni niso bili, čeprav sta starša začela iz nič, sta se morala za vse zelo potruditi, kot mnogi pa so »tolkli revščino«. A nič zato, kajti, kot je ugotavljal njegov stric, ki ga je tri dni pred smrtjo obiskal v novomeški bolnišnici: »Premoženje je samo breme. Hočemo imeti več kot potrebujemo«.

Prireditev je povezoval Matic Hrabar. FOTO: Jožef Pavlič

Te besede in skromno življenje v vasi so Jožeta nagnile k temu, da je prav, »da ne vidimo le sebe, marveč tudi ljudi in svet okrog sebe«. Mama je to naredila tudi s tem, da so dajali hrano slepi ženici. In so vsi preživeli, se naučili skromnosti, odrekanja sebi, da lahko kaj daš drugemu v še večji stiski, kot si sam; darežljivosti, občudovanja narave, ki je tako lepa in raznolika prav v Beli krajini.

Jože Ramuta s svojo knjigo Tebi, Bojanja vas. FOTO: Jožef Pavlič

Jože je to in drugo še posebej spoznal in uresničuje po hudi bolezni, kemoterapiji. Izostril si je čut za svet okrog sebe, drobne na videz nepomembne stvari, hvaležnosti za vodo, ki jo zajame v prgišče, trnjevo rožo. Njej oz. njim je posvetil svoje pesmi v ciklu: Trnjeve rože. Izboru pesmi. Ima še veliko neobjavljenih. Bi jih objavil, a se boji, da ne bi z njimi koga prizadel. Del jih bo objavljenih v prihodnjem Kamniškem zborniku. Nekaj jih je recitiral povezovalec prireditve Matic Hrabar.

Gosta večera je z dvema pesmima "počastila" pevka Andreja Zaletelj. FOTO: Jožef Pavlič

Pevka Andreja Zaletelj je zapela dvoje pesmi (Samo zate in Ave Marijo), harmonikar Andrej Kršinar pa je z igranjem na to glasbilo ter petjem močno razvedril navzoče v zunaj temačnem deževnem večeru. Dodatno je, po koncu večera, ko so nastopajoči v zahvalo dobili lepe rože, dobro razpoloženje dvignilo belokranjsko belo in črno vino iz Jožetovih krajev. Najbolj pa Jožetova iskrena beseda. Tudi ob opisu vasi Bojanja vas, ki ni več to, kar je bila, »tujci« kupujejo parcele za vikende, grobovi so zapuščeni, ljudje odhajajo iz nje.

Meh harmonike je raztegnil in zapel Andrej Kršinar. FOTO: Jožef Pavlič

Jože sicer upa, kot je poudaril v knjigi, da je bilo lepo in da še bo, vendar s kančkom dvoma, saj dobro ve, da tiste vrnitve, tiste vasi in tistega lepega, kar je nekdaj radostilo njegovo dušo, ne bo več.

Tudi ne srečevanj z Žumberčani, potomci Uskokov, kvečjemu še v književni obliki, ko kaj napiše za njihovo glasilo. Tudi praznovanja Antonovega letos ni bilo, ker župnik ob upravi treh župnij ni utegnil priti k njim, da bi pri cerkvi sv. Marjete blagoslovil »Antonove krače«.

Je pa Jože v svoji knjigi s svojo preprosto iskreno laiško besedo »blagoslovil« vse, česar se je vredno spominjati. S tem je Bojanjo vas otel pozabe, kakršna je nekoč bila, in bo mogoče nekoč spet zaživela del tega, kar o njej napisal, fotografiral in za trajno ohranil.

Veliko obiskovalcev kulturnega večera je želelo avtorjev podpis in posvetilo. FOTO: Jožef Pavlič

Mogoče se bo našel kdo od mladih, ki bo zaslutil, da je to vredno obuditi? Mogoče bodo to videli in spoznali tudi Jožetovi učenci, ko so mu pripravili tako lep spominski večer iz hvaležnosti za vse, kar je vraščal vanje, bodo skupaj z njim, pa tudi drugi udeleženci literarnega dogodka, obiskali njegov rojstni kraj, Bojanjo vas, imeli mašo v cerkvi sv. Marjete, pomolili za padle domačine na začetku druge svetovne vojne, ko so Italijani požgali vas (na to spominja pomnik), na koncu pa zapeli in zaplesali belokranjsko kolo. Lepa Anka, kolo vodi … Ali ga še v Bojanji vasi blizu Radovice in meje s Hrvaško, kamor le malokdo zaide, na obrobje Slovenije, a bi bilo prav, da jih vse več. Zakaj pa ne družno z Jožetom Ramuto? Tokrat najprej v njegovi knjigi Tebi, Bojanja vas.