Slovenska država, največji dosežek Slovencev v zgodovini, je prav po zaslugi vladajočih na dnu domačega in mednarodnega ugleda! Biti ponosen Slovenec je za mnoge psovka. Postaja karikatura države. Skoraj vse nekdanje komunistične države so jo v gospodarskem razvoju že prehitele. V Sloveniji ključne gospodarske poteze vse bolj vlečejo Hrvati in Srbi, ki si sistematično in premišljeno kupujejo ključna slovenska podjetja v prehrambni industriji in bančništvu. 

Biti ponosen Slovenec je za mnoge psovka.

Izjava znanega podjetnika Mariborčana Walterja Wolfa, da si Srbija v zameno za Kosovo podreja našo državo, postaja vse bolj verjetna. V času pred zadnjimi evropskimi volitvami je celo prišlo na dan, da srbski predsednik določa vrstni red kandidatov na listi vladne stranke. Čeprav se sliši zgodba absurdna, ni samo mogoča, ampak celo zelo verjetna. Ključni mož v tej igri je ljubljanski župan Janković, ki tudi sicer na vse kriplje podpira bosansko Srbsko krajino, ki ruši daytonski sporazum, ki je osnova nastanka bosanske države. Tudi sicer ni v Sloveniji še nikoli v zgodovini živelo toliko Neslovencev kot sedaj. Celo na podeželju! Če k temu dodamo še dejstvo, da klasičnega slovenskega kmeta ni več, da obstajajo prebivalci podeželja, ki pa niso kmetje, je naša zavest o sodobni Sloveniji bolj ali manj sesuta.

Evropske volitve so pokazale prevlado Janševe stranke, ki je dobila dvakrat toliko poslanskih mest kot vladna, v celoti pa je razmerje med levo in desno opcijo 5 : 4, kar samo kaže na poglabljanje slovenske politične razklanosti. To smo bolj ali manj pričakovali. Da bi vladajoča koalicija privabila več volivcev, je volitve združila z referendumi o posesti in gojitvi konoplje, uvedbo preferenčnega glasu pri volitvah in evtanaziji – umoru iz usmiljenja. Čeprav so zdravniški krogi temu ostro nasprotovali, čemur se je pridružila še Cerkev, je vladni predlog dobil večinsko podporo. Ne veliko, toda dovoljšnjo za upoštevanje. Na podlagi tega izida vladna stranka razglaša zmago nad opozicijo, ki je temu nasprotovala.

Čeprav so zdravniški krogi temu ostro nasprotovali, čemur se je pridružila še Cerkev, je vladni predlog dobil večinsko podporo.

Čeprav so bili referendumi posvetovalni, torej neobvezni za vlado, to zadeve nič ne spreminja. Tudi ne dejstvo, da glasovanje kaže na premoč mest nad podeželjem, kar je že nekaj časa politična realnost. Čeprav gre na videz za ideološko zmago nad moralo in vero, pa je izid verjetno predvsem rezultat dejstva, da je slovensko zdravstvo sesuto, da bolan človek ne pride do zdravnika in ustreznega zdravljenja. Še več! Oskrba ostarelih se ne samo popolnoma sesuva, ampak obstaja zelo verjetna možnost, da je v prihodnosti ne bo več ali pa bo cenovna nedostopna. 

Glasovanje predvsem kaže, da nas je Slovence bolezni in starosti strah, ker ne moremo upati na medicinsko in človekoljubno pomoč. Nenazadnje tudi zato, ker pobudniki evtanazije nikoli niso obsodili povojnih pobojev, ne zavzemajo se za pokop v Kočevskem rogu izkopanih mučencev, ne obsojajo, ampak podpirajo slovenski totalitaristični komunizem, ki je brez kančka vesti moril svoje rojake do konca(!) svojega obstoja, pa zato nihče ni bil preganjan. 

Glasovanje predvsem kaže, da nas je Slovence bolezni in starosti strah, ker ne moremo upati na medicinsko in človekoljubno pomoč.

Zlorabe evtanazije v politične namene niso samo možne, ampak nadvse verjetne. In to množične! Vladna »zmag« je dejansko njen največji poraz, moralna obsodba brez primere v zgodovini. Ljudje ji tako malo zaupajo, da jim je bližja evtanazija kot pa upanje na pomoč, za katero so vse življenje plačevali. Po dveh mesecih odsotnosti v bolnici in zdravilišču, ki sem ga večinoma sam plačal iz prihrankov, tam sem se pogovarjal z mnogimi sotrpini, to lahko trdim s polno odgovornostjo.

Je rešitev? Je! Ko bodo ljudje hoteli skrbeti za svojo sedanjost in prihodnost, ne pa jo prepuščati v roke ljudem, ki temu niso dorasli in predvsem ne mentalno zmožni!

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (07/2024).