V Čušinovi verziji Cvetja v jeseni v vlogi Janeza nastopa Uroš Strle, v vlogi Mete pa Ana Račič. FOTO: Nik Bertoncelj

Februarja je minilo sto let od smrti Ivana Tavčarja (1851–1923), politika in pravnika, ki se je v slovensko zavest najbolj zapisal kot plodovit pisatelj. Njegov opus obsega okrog 40 del, med novelami, črticami, povestmi in romani sta najbolj znana zgodovinski roman Visoška kronika in povest Cvetje v jeseni. (več o pisatelju Tavčarju in njegovem literarnem opusu v tiskani Družini 38/2023 – TUKAJ)

FOTO: Nik Bertoncelj

Janez v košnji zmaga s kosilnico

V Tavčarjevem letu so v Poljanski dolini in drugod po Sloveniji številna predavanja, literarni in filmski večeri, vodeni ogledi po Tavčarjevi zbirki v Loškem muzeju, slavnostna akademija, založbe na novo izdajajo njegova dela, Televizija Slovenija bo novembra premierno predvajala dokumentarni film o njem, novembra pripravljajo tudi znanstveni simpozij ... Novo postavitev na oder je dobila tudi Tavčarjeva »labodja pesem« Cvetje v jeseni, po zaslugi filma, nadaljevanke in muzikala gotovo najbolj poznana slovenska povest. V dramatizaciji in režiji Gregorja Čušina so jo uprizorili amaterski igralci s Koroške Bele. 

Cvetje v jeseni v dramatizaciji in režiji Gregorja Čušina so uprizorili amaterski igralci s Koroške Bele. FOTO: Nik Bertoncelj

»Zgodbo, ki nam je poznana iz knjige in filma, smo, z malo parodije, predstavili drugače, gledalca presenetimo,« pravi režiser Čušin. »V dramatizaciji sem del zgodbe opustil, pravzaprav znane prizore le napovemo. Osredotočimo pa se na ljubezenski dogodek, kako se človek srednjih let zaljubi v mlado dekle.« To je bilo v tistem času dokaj normalno, kot je normalno danes, da so moški pri štiridesetih mladoporočenci. »Malo smo se ponorčevali, tudi za čas nastanka literarnega dela se ne zmenimo: tako Janez v košnji zmaga s kosilnico, borbe pa so boksarske. V teatru je dovoljeno prestopiti meje normalnega, poznanega, logičnega, spodobnega.«

Borbe so boksarske. FOTO: Nik Bertoncelj

S predstavo po avgustovskih poplavah »vstali iz pepela« 

Cvetje v jeseni je Čušin postavil na oder s 30 domačimi igralci. »Na predvečer velikega šmarna na Koroški Beli pripravimo prireditev v spomin, ko je bila vas leta 1917 požgana in uničena, obudimo spomin na pogum prednikov, da so vas na novo zgradili. In ker smo v Tavčarjevem letu, smo želeli postaviti na oder nekaj njegovega,« razloži Čušin prva razmišljanja o predstavi. Kot zanimivost pove, da lik Janeza igra njegov prijatelj iz otroških let, s katerim sta kot najstnika odigrala prvo Miklavževo igrico, Metine starše pa odigrajo njeni pravi starši, oče je nekdanji jeseniški župan. 

Pod režijsko taktirko Gregorja Čušina. FOTO: Nik Bertoncelj

»Na odru je 25 igralcev, pa pritrkovalci in glasbeniki, skupaj prek 30. Večina od njih je prvič na odru. Povezali smo se kot sosedje, prijatelji – to je več kot teater,« pravi Čušin. Premiero so imeli napovedano ravno v tednu, ko jih je v avgustovskem deževju ogrožal plaz: »Premaknili smo jo za 14 dni in z njo vstali iz pepela.« Na Svetinovem vrtu, ki je del Čušinovega doma, so imeli še dve ponovitvi, minuli petek so gostovali tudi pred Tavčarjevim dvorcem na Visokem. S prizorišč na prostem se jeseni in pozimi selijo v večje dvorane – kje bodo predstave, bomo obveščali tudi na spletni strani Družine.

FOTO: Nik Bertoncelj