Z njo smo se v živahen klepet zapletli v senci vrta Dijaškega doma za Bežigradom v Ljubljani, kjer bo pet tednov bivala s skupino slovensko govorečih dijakov. Njena dobra volja in optimizem sta nalezljiva, izražanje argumentirano, odločno in blago obenem, iz vsakega stavka pa sije neverjetna ljubezen do slovenskega jezika in Slovenije. Argentinske maturante v Slovenijo spremlja že četrto leto zapored. Maturanti v Slovenijo sicer prihajajo že 30 zaporednih let, izjema je bila zaradi okoliščin, povezanih s pandemijo, le generacija prejšnjega leta, a je v načrtu njihovo potovanje izvesti to leto jeseni. 

Znati slovensko

Pri svojih petih letih, kot pravi sama, ni znala niti besede špansko, saj mama ni hodila v službo, doma pa se je govorilo izključno slovensko. Televizije ni bilo, mama in oče sta vztrajala na slovenski govorici. 

»Ker smo se mi dobro naučili slovensko, lahko enako učimo svoje otroke. A veliko pomeni to, da se je ohranil jezik doma v družini. Ko starši svoje otroke vozijo na jezikovne tečaje, ni enako, kot če to jezikovno podlago dobijo doma. V tem primeru gre učenec lahko le na tečaj, ne pa tudi v slovensko šolo. In veliko v Argentino izseljenih Slovencev je svoj jezik skušalo ohraniti, ne pa vsi.«

Dijake srednješolskega tečaja uči svobodnega, sproščenega izražanja. »Učim jih tega, da jim ni nerodno govoriti slovensko.«  Z njeno recitacijo so se učenci predstavili na argentinskem večeru, osrednjem dogodku njihovega potovanja v Slovenijo. Ker v Slovenijo prihaja že 30. skupina, pravi, da bi jim, »če bi se omejevali le na program, ki ga pripravljajo profesorji, že zmanjkalo domišljije. Zato v to vključimo tudi starše, smo namreč aktivna skupnost, imamo zbore, gledališke skupine, folklorne skupine in stalne prireditve, zato skorajda vsak nekaj počne, nekdo poje, nekdo pleše. Starši tako pripravijo program, na srednješolskem tečaju pa učencem pomagamo, da se ta program naučijo.« Zato ima Tatiana velikokrat občutek, da se njihovi, slovenski otroci znajo v argentinski družbi bolje izraziti, kot Argentinci sami. Tatiana je mama, ki se je tudi časovno povsem posvetila svojim otrokom. 

»Srečo sem imela, da sem se poročila z možem, ki je že od samega začetka delal v družinskem podjetju in mi ni bilo potrebno delati.« 

Dogovorila sta se, da bo ostala doma z otroki, ki se jim je Tatiana posvetila in jim pomagala med šolanjem. Ko so bili otroci večji, se je odločila sodelovati na srednješolskem tečaju, ker ji je bila slovenščina od nekdaj zelo pri srcu.

Naša sogovornica je bila ob razglasitvi Slovenije na Trgu republike leta 1991. FOTO: osebni arhiv Tatiane Modic Kržišnik 

Slovenska beseda jo povzdigne 

Za svoj prvi jezik šteje slovenščino in do nje goji poseben odnos, čeprav priznava, da ji je danes to težje priznati. Zato, ker ima odrasle otroke, s katerimi še vedno živijo skupaj, oni pa so otroci argentinske družbe in danes doma težko doseže, da se z njo pogovarjajo v slovenščini, čeprav sama vedno odgovarja slovensko.

 »Pa se dogaja, da je za mizo potrebno govoriti po špansko, sicer pogovor ne steče. Jaz sem ogromno brala in imela sem obdobje v življenju, ko sem mislila v slovenščini.  In če jaz govorim špansko, ljudje zaradi naglasa slišijo, da govorim drug jezik.« 

Ker ne hodi v službo, tudi ne govori veliko špansko, kar se z leti opazi. Ko je obiskovala univerzo, postati je namreč želela profesorica literature, je lepo govorila špansko. A je študij opustila in ko govori zdaj, ji na misel vedno najprej pride slovenska beseda. »In ko sem doma sama, le ko sem sama, lahko poslušam slovenski radio. Poslušam Radio Ognjišče in Veseljak. Mene povzdigne, ko slišim slovensko besedo. Mi je res pri srcu.« 

Slovenijo je obiskala tudi ob njenem 30. rojstnem dnevu.  FOTO: osebni arhiv Tatiane Modic Kržišnik

Na razglasitvi Slovenije pred 30 leti 

Mladinska poletna šola je to leto dobila vabilo na praznovanje 30-letnice Slovenije, prisotnih je bilo vseh 17 dijakov in trije odrasli spremljevalci. »Otroci so čutili, da spremljajo zgodovinski dogodek.« Sama je bila prvič v Sloveniji pred 30 leti. »Z možem, tudi v Argentini živečim Slovencem, otrokom slovenskih staršev, sva prišla na medene tedne v Evropo, vikend pred osamosvojitvijo sva prišla v Slovenijo, ker sva vedela, da bo proglasitev, tako da sem bila na Trgu republike pred 30 leti in to leto ob slovesni obletnici spet, a brez njega.«