Eni njenih prvih spominov sploh so povezani prav s knjigo. Spomni se kartonke Rdeče kapice in zbirke knjižic o Marinki, ki jih je vse znala na pamet. Ob maminem poskusu, da z večernim branjem pohitri in kakšno poved preskoči, je odločno protestirala, da tako ni prav in da je nekaj izpustila. 

Pove, da kakšnega velikega obilja knjig doma niso imeli, je pa bila vedno redna obiskovalka knjižnice in ljubiteljica branja, tudi izbira šolskih obveznih čtiv se ji nikoli ni zdela težka ali nerazumljiva. 

»Knjige so bile drugi, samo moj svet, v katerega sem se globoko vživljala in v njem resnično uživala,« pove dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe, ki letos praznuje častitljivo 170-letnico obstoja.

V mladosti sta največji vtis nanjo naredila Finžgar z romanom Pod svobodnim soncem in Ibsen z Noro. V značilnih letih je več posegala po Agati Christie in Cecelii Ahern, od študija naprej pa po klasičnih delih slovenske ter svetovne literature. 

»Seveda spremljam sočasno slovensko produkcijo, predvsem pa zadnjih šest let prebiram vse rokopise, ki pridejo v uredništvo, in številne tuje predloge. Ne zgodi se, da bi zaspala brez knjige. Na moji nočni omarici pa so ves čas Mila Kačič, Vanda Šega, Prešeren in Dostojevski.«

Knjiga ne deluje »na hitro«. Terja svoj čas. Od bralca zahteva vso pozornost, osredotočenost, osebno angažiranost, predanost. Misli razvija počasi, od besede do besede, od povedi do povedi. Če se z zapisanim strinjamo ali mu nasprotujemo, branje ostri naš um, razvija bralčevo kritično opredeljenost. (Tanja Ozvatič) 

Iz slovenskega jezika s književnostjo je diplomirala na mariborski Pedagoški fakulteti. Od leta 2001 je bila zaposlena v zasebnem podjetju, kjer se je ukvarjala s komuniciranjem, javnim nastopanjem in odnosi z javnostjo ter predvsem izobraževanji odraslih na teh področjih. 

Podiplomski študij je kot mlada raziskovalka v gospodarstvu uspešno zaključila leta 2014 na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Na Celjski Mohorjevi družbi so jo takrat že nekoliko spoznali prek moža, ki je v komerciali založbe zaposlen že od leta 2004, in pozno poleti 2015 jo je glavni odbor presenetil s povabilom, da bi po upokojitvi dotedanjega direktorja prevzela vodstvo založbe. Z njenim prihodom je bila funkcija glavnega urednika in direktorja združena v ravnateljico, kot je bila v preteklosti že praksa.

»Če želiš nekomu podariti najlepši čas, mu podari knjigo.« FOTO: Ivo Žajdela.

Vloga Celjske Mohorjeve družbe 

Poudari, da Celjska Mohorjeva družba z neprekinjenim izdajanjem slovenskih knjig od ustanovitve leta 1851 tudi danes sodi med večje klasične slovenske založbe s širokim repertoarjem humanistike in leposlovja za vse generacije. 

»Ostajamo zvesti poslanstvu naših ustanoviteljev v predanosti slovenskim koreninam, krščanskim vrednotam in spoštovanju tradicije, kar ostaja obet tudi za smelo prihodnost, v kateri želimo z močjo tiskane besede skrbeti za ohranjanje ter razvoj lepega slovenskega jezika, slovenske omike, kulturnega in duhovnega izročila.« 

Doda, da ima založba stalne sodelavce redno zaposlene, predanost mohorskemu duhu pa jih med seboj povezuje in rojeva dodano vrednost na številnih področjih, kjer to daleč presega zgolj poslovno in profesionalno sodelovanje. 

Posebno skrb posvečajo različnim zbirkam, ki so s svojo tradicijo in vsebino za slovensko knjižno produkcijo ter duhovni prostor velika dragocenost: Cerkveni očetje, Religiozna misel, Redna zbirka, najstarejša slovenska zbirka Slovenske večernice, Neminljivi, Slomškova zbrana dela itd.

Posebno pozornost pa stopnjujejo na področju slovenskega leposlovja ter izvirne otroške slikanice. Za bralce Družine je zaupala, da prav v ta namen pri Celjski Mohorjevi zdaj razpisujejo in obujajo Finžgarjevo literarno nagrado za knjižna dela preteklih dveh let, izdana pri Celjski Mohorjevi družbi.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (39/2021).