»Ne želimo si trpeti pred smrtjo, temveč si želimo dostojne smrti,« je stavek, ki ga v razpravi o evtanaziji pogosto omenjajo predlagatelji Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Tudi nasprotniki tega zakona si ne želimo trpljenja, hkrati pa vemo, da bremena samomora ne želimo naprtiti niti sebi niti komu drugemu. 

Sama sem se z bližino smrti srečevala od svojega otroštva dalje, ko je moja mama prvič hudo zbolela. Kasneje se je bolezen ponovila, pridružile so se še druge bolezni, vseeno pa je z zdravniško pomočjo dokaj normalno živela. Ko je v starosti zbolela za Alzheimerjevo demenco, se je začela spreminjati. Postopno pešanje fizičnih moči in upadanje kognitivnih sposobnosti jo je v nekaj letih povsem spremenilo – postala je le še bleda senca mame, ki sem jo nekoč poznala. Tudi očetu življenje ni prizanašalo, dolgotrajne kronične bolezni, ki so se ob njegovi starosti še stopnjevale, so mu prinašale vedno več težav, mnoge noči sem z njim preživela na urgenci.

Leta negotovosti

Mamino osebnostno spreminjanje je očeta močno bremenilo, pogosto me je spraševal, kaj se z njo dogaja, vse do postavitve diagnoze je upal, da se bo mama pozdravila. Ob njej je bil, ko se je soočala z notranjimi strahovi, bil je edini, ki je mamo znal in zmogel umiriti in jo prepričati, da je naša pomoč v gospodinjstvu in pri njeni osebni negi zares potrebna. Ko je videl, da mama ne zmore več, je sam pogumno stopil za štedilnik, vklopil pralni stroj, obesil perilo. Ob pomoči bližnjih sta se nekako prebijala skozi dneve, toda življenje, kot sta ga poznala prej, ko sta zmogla sama poskrbeti zase, je ostalo v preteklosti.

Njun zakonski odnos je vseskozi zorel preko lepih trenutkov, pa tudi preko mnogih težkih preizkušenj, ki sta jih izkusila na svoji več kot pol stoletja dolgi zakonski poti. Prihodnost, ko sta v varni bližini drug drugega, v zavetju mehkih dolenjskih gričev in obkrožena s svojimi najbližjimi dočakala skupno jesen življenja, se je zdela obetavna; očetova bolezen je bila takrat še obvladljiva, mamina demenca je bila še v povojih. Kasneje, ko se je zdravstveno stanje obeh začelo slabšati, sem lahko opazovala njuno drugačno sožitje – vdano sprejemanje trpljenja in nemoč sta ju povezala bolj kot karkoli prej.

Obiski pri starših so spreminjali tudi mene in mojo družino, naša prisotnost je postajala vedno pogostejša, naša pomoč vedno bolj dobrodošla. Z očetom sva se začela drugače pogovarjati; priznala sva si svoje strahove, njega je najbolj skrbelo, kdo bo poskrbel za mamo, ko on ne bo zmogel več, sama sem se spraševala, kje bomo našli dovolj zunanje pomoči, ki bi jima še naprej omogočala bivanje v domačem okolju. Z očetom sva se strinjala, da je treba napisati prošnje za sprejem v domove za ostarele. Mama svojih strahov ni zmogla več besedno izraziti, vseeno pa je s pogledom nenehno iskala očeta in ga, ko ga je spet zagledala, ljubeče pogledala. Poskrbela sem za njeno redno duhovno oskrbo, to jo je pomirjalo. Kasneje, ko je bila mama že nastanjena v domu za ostarele, oče pa pogosto v bolnišnici, so bili telefonski pogovori edina vez med njima, glas drugega je pomirjal oba.

Zorenje za večnost

Naš odnos se je spremenil v vzajemno podarjanje; mi smo mami in očetu podarili svoj čas in moči, onadva sta nam podarila svojo hvaležnost. Oče je večkrat povedal, da se počuti varnega, ker jima stojimo ob strani, mama je to pokazala na drugačen način. Telesno in govorno obnemogla je večino dneva preležala v postelji, če je zbrala moči, smo jo posedli na invalidski voziček in jo odpeljali na sprehod. Ona je tiho sedela in opazovala naravo, jaz pa sem ji pripovedovala o različnih stvareh. Včasih sva se ustavili in utihnili, takrat sem na svoji roki začutila njen dotik. Spogledali sva se, objela sem jo in med nama je stekla nebesedna komunikacija. Razumela sem, da sva si odpustili vse, kar naju je še bremenilo – najin objem je potrdil tisto, kar sva si povedali. Krog je bil sklenjen – je čas, ko starši skrbijo za svoje otroke, in je čas, ko otroci poskrbijo za svoje starše.

Ob zgledu prenašanja njunih težav in trpljenja smo zoreli tudi sami, spoznali smo, da se ob močni družinski povezanosti zmore narediti marsikaj. Nekoč nisem niti pomislila, da je naravna smrt, ki jo doživijo tvoji bližnji, lahko še zadnje darilo, ki ti ga poklonijo – danes, ko sta se moja starša že poslovila s tega sveta, sem za to njuno darilo neizmerno hvaležna. Dostojno sta dozorela za večnost – brez evtanazije.