Dravidska arhitektura

Na peščeni obali Mamallapurama se je gnetla množica ljudi. Moški v bermuda ali dolgih hlačah, ženske v dolgih pisanih oblekah. Bosi ali obuti v natikače so se sprehajali ali pa le stali in opazovali valove Bengalskega zaliva. Otroci so čofotali po vodi kak meter od obale. Tri šolarke so sedele v plitvini in klepetale. Nekaj moških, ki so se nekoliko oddaljili od obale, je zalil velik val. Vse skupaj sta nadzorovala uniformirana policista, naokrog so se potikali potepuški psi. Nihče ni plaval, nihče se ni sončil, nihče ni bil v kopalkah. Indijci večinoma ne znajo plavati. Plavanje in poležavanje na plaži nista del njihove kulture. V šolah ni učenja plavanja, bazenov je malo. Morje in reke so onesnaženi, neprijazni so tudi visoki valovi in hitri tokovi. Pred dvema tednoma je visok val v bližini odplaknil deset študentov, trije so utonili. Včeraj sva bila na plaži Čenaj, eni največjih urbanih plaž na svetu, in tudi tam ni bil nihče v kopalkah.

Indijci večinoma ne znajo plavati. Plavanje in poležavanje na plaži nista del njihove kulture.

Sedemmilijonsko mesto, nekoč znano kot Madras, je velik generator onesnaženja. Ne nazadnje Indijci, predvsem pa Indijke, nočejo biti še temnejši, kot so, zato se ne sončijo, saj bi najraje imeli svetlo polt kot zahodnjaki.

Mestece Mamallapuram je bilo nekoč živahno pristanišče. Čezmorsko trgovanje je vladarjem prinašalo precejšnje zaslužke, s katerimi so podpirali tudi umetnost. V 7. stoletju, v času vladavine kraljestva Palava, so tu zrasla številna svetišča in kipi, ki so jih izklesali iz velikih monolitov in balvanov ter jih okrasili z detajlnimi reliefi. Leta 1984 je Unesco dravidske znamenitosti mesta uvrstil na seznam kulturne dediščine. Uničujoč cunami je decembra 2004 odstrl še druge kipe. Umikajoči se val je odplaknil tone peska, ki je stoletje prekrival monolitne kipe levov in slonov in še dopolnil že tako bogato zgodovinsko dediščino.

Najprej sva si ogledala piramidasto oblikovan obalni tempelj, posvečen Šivi in Višnuju, narejen iz granitnih skladov. Zob časa ga je že malo načel, a mu prav do živega skozi dolga stoletja niso prišli niti cunamiji niti viharji ali visoki valovi, saj je zgrajen na skalnatem podnožju. Veter je dvigoval droben pesek in vihral pisane sarije domačih turistk. Učitelj je v senci dreves razporejal nagajive učence za skupinsko fotografiranje. Vsi so bili oblečeni v enake kariraste srajce. Deklice so imele vranje črne lase spete v dolge kite in okrašene z venčki iz svežega cvetja. Ko so končali uradno fotografiranje, so se urno postavili še pred moj fotoaparat, se hihitali, nasmihali in spraševali, od kod sva.

Piramidasto oblikovan obalni tempelj, posvečen Šivi in Višnuju, je narejen iz granitnih skladov.

Vse skupaj je bilo za indijske razmere zelo čisto. Zelenice okrog templja zalivajo. Čistilke z značilnimi metlami iz dolgih suhih trpežnih trav pometajo listje, odpadke in pesek. Tempelj z okolico je ograjen z zidom in visoko ograjo, treba je plačati vstopnino. Ulične prodajalke torej ne morejo noter, zato pa hodijo vzdolž ograje, iztegujejo skoznjo roke in vabijo k nakupu sadja, zelenjave in spominkov. Nekatere v naročju prenašajo otročičke.

Zatem sva se opravila do 30 metrov dolge in 12 metrov visoke skalne stene, ki se imenuje Spust po Gangesu ali Arjunina pokora in je prizor iz epske Mahabharate. Razpoka deli pečino na dva dela, vanjo je izdolben prizor spusta svete reke Ganges na zemljo. Dogodek opazujejo številna božanstva, domače in divje živali in dva slona v naravni velikosti ter njuni mladiči. Sveta reka se na zemljo spušča po Šivovih laseh. Pravzaprav je razlag reliefa veliko, mitologija je kompleksna, vsi pomeni figur še niso razvozlani ali pa so prepuščeni domišljiji opazovalca.

V skalo izdolben relief Spust po Gangesu. FOTO: Dora Otoničar

V bližnji ulici so kamnoseki razstavljali in prodajali kamnite kipe. Za vogalom je domačin v senci visokega zidu po glavi trepljal kravo, jo čohal med rogovoma in ji govoril s prijaznim glasom. Stopil je do bližnje stojnice, krava pa mu je sledila. Kupil je lonček sveže narezanih kumar, v vročini se mu bo nizkokalorična osvežitev gotovo prilegla. A za njim je v nestrpnem pričakovanju stala krava. Lastnik je s kumarami osvežil sveto žival.

Francoska riviera vzhodne Indije

Odšla sva na sprehod do morja. Na obalnih skalah Puducherryja so posedali domačini, se pogovarjali in jedli, gledali v telefone, z njimi fotografirali in snemali ali pa so le opazovali druge ljudi in morje. Po obali sta hodila dva policista, policistka s palicami in seveda potepuški psi. Ob Gandijevem spomeniku se je fotografirala skupina domačih turistov. Lepo tlakovana in čista promenada je bila polna sprehajalcev in uličnih prodajalcev. Prodajalec sončnih očal se ni pustil odgnati, čeprav mu je Ivo pokazal, da že ima sončna očala, in je za nama hodil vsaj še petdeset metrov. 

Prodajalec verižic in zapestnic ima zalogo kar na sebi. FOTO: Dora Otoničar

Naslednjih petdeset metrov naju je zasledovala prodajalka rut. Prodajalec vijoličaste sladkorne pene naju je izpustil, očitno je ocenil, da nisva potencialni stranki. Tudi tistega, ki je imel okrog vratu in pasu navešenih kakih dvajset bobnov, nisva zanimala. Je pa trgovka z verižicami in zapestnicami prepričevala Iva, naj mi vendar kupi nakit. Ignoriral jo je, zato se je nalepila name. Prijela me je za roko in mi na vsak način poskušala nadeti zapestnico. Razširila sem prste, kolikor se je dalo, se je otepala, a ker je bila zapestnica elastična, bi ji skoraj uspelo, da mi jo nadene. Na koncu se je sprijaznila z dejstvom, da s kupčijo ne bo nič, in obe sva se smejali.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 4/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.