Nekoč me je nekdo vprašal, kaj je zame Cerkev. Ladja rešitve. Moj dom. Božji hram. Polna je angelov in svetnikov. V njej odzvanjajo in se slišijo mnoge molitve. In petje, koliko blagoslovov! Liturgični raj. Tam smo vsi skupaj, mi zdaj in tisti iz prejšnjih časov. Tam občutim večnost. Nek drug čas. Tam tolikokrat začutim, da se je Cerkev in mi z njo dvignila proti nebu.

Ko sem bila na romanju v Španiji, sem videla toliko veličastnih katedral, a najbolj mi je ostala v spominu ena porušena, skozi katero je bila speljana cesta. Tudi porušena cerkev je še zmeraj lepa, ne da se izbrisati, da je to svet prostor. Koliko zapuščenih in porušenih cerkva sem videla na jugu! Kako posebne so bile liturgije v njih! Nisi vedel, kje se konča cerkev in kje se začenja nebo. Andrej Tarkovski ima v svojih filmih tolikokrat porušeno cerkev, ki v sebi še vedno nosi nekaj mističnega. To niso običajne stavbe, zemeljske, v sebi imajo nekaj nebeškega, nekaj od drugega sveta.

Že kot otrok s...