FOTO: Pexels.

Zvestoba v malem

Trije služabniki stopijo pred nas v Jezusovi priliki o talentih, vsi trije zelo različni, a v tem primeru, kot nam pove zgodba, ni bistvena razlika v njihovih sposobnostih, ki so jim bile dane, temveč v njihovi življenjski filozofiji, to pa so si izbrali sami. In ravno ta je tista, ki na koncu vsega privede ali v »veselje« (Mt 25,21.23) ali v »jok in škripanje z zobmi« (Mt 25,30).

Šteje trud

Ne gre torej za vsoto, za dobiček, ki ga je posamezni služabnik pridelal, kajti iz prilike je precej očitno, da je gospodarju kvantiteta bolj malo mar, saj do besede enako pohvali tako prvega kot tudi drugega služabnika, čeprav je slednji vendarle prinesel manj dobička. Delala sta pač »po svojih zmožnostih« (Mt 25,15), povejmo drugače, trudila sta se po svojih močeh, in to je vse, kar je bilo gospodarju pomembno. To je tisto, kar je v njegovih očeh štelo kot nekaj »dobrega« – namreč tisto, kar je bilo v njiju »zvestega« (Mt 25,21.23).

Zvestoba pa ni vezana na rezultat, ampak na to, da tisto, kar nam je dodeljeno, sprejmemo, da se za to odločimo in končno v tem tudi vztrajamo, tudi če in kadar to ne pomeni vedno pravega »dobička«.

Tako bi lahko rekli, da bi verjetno gospodar za zvestobo nagradil tudi služabnika, ki bi v celoti zapravil njegovo imetje – če bi le s talentom trgoval, če bi le želel, da bi z njim kaj pridobil, tudi če ne bi. Kajti, kot smo rekli, gospodarju pač ni šlo za dobiček, ampak da se s temi izročenimi talenti nekaj naredi, da ti talenti nekomu služijo (Mt 25,27) – pa četudi od tega ni nobene koristi.

Vztrajnost in doslednost

Kajti to je »zvestoba v malem«, ne velika dejanja, ne izjemne stvari, ne dosežki, ne priznanja, ampak počasno, majhno, skorajda nevidno služenje v vsakodnevni vztrajnosti in doslednosti, biti to, kar sem, biti tam, kjer sem, in delati s tem, kar mi je bilo izročeno, nositi, prenašati svoj talent, se torej truditi s svojim možem, ženo, otroki, sosedi in sodelavci, da, tudi to so naši »talenti«.

Kajti talent je težka stvar, to je vse, kar sem lahko ugotovil po kratkem raziskovanju o njegovi teži, na splošno so mu namerili dobrih 34 kilogramov, talent srebra naj bi v Izraelu tehtal okoli 45, taka mera zlata pa celo 91 kilogramov. Za nekaj težkega torej gre, še več, dragocenejša kot je stvar, večjo težo ima, več napora zahteva.

V tem pridemo do tretjega služabnika. Njegova »malopridnost« torej ni v tem, da bi naredil nekaj slabega, temveč da ni naredil ničesar dobrega. In njegova »lenoba« ni v tem, da ni dovolj zaslužil, ampak da tistega, kar mu je gospodar izročil, ni sprejel kot nekaj dragocenega, ampak kot breme. Znebil se ga je, saj bi se ga vsak. Morda zato, ker je hotel druge ljudi, drugačne okoliščine, druge čase, o zlati stari časi, takrat nam je bilo lepše in boljše.

Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme, a tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost. To spoznanje pa prinese samo zvestoba.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (46/2020).