O talentih in genih

Nekatere talente je/bo vaš otrok podedoval od vas, vašega življenjskega sopotnika, starih staršev, drugih sorodnikov. Genetski zapis je tako močan, da se mnogokrat pri izjemnih rezultatih otroka vprašamo: Po kom ima ta talent? Kdo pred njim je že dosegel na tem področju kaj velikega? 

Morda pa otrok od vas in vaših sorodnikov ni podedoval enakega talenta. Nima enakih darov kot njegovi predniki in zato težko razvija talent, ki ga v resnici nima in ga ne navdaja z nobenim veseljem. Razmislite, ali je prav, da ga v to silite. Zagotovo boste znali ločiti med zgolj lenobo in po drugi strani z obupom in nemotiviranostjo. Če ga imate radi, boste prisluhnili njegovim željam. Kajti zagotovo ima v sebi nekaj, v čemer je izjemen. 

Nekateri darovi so namreč novi – tudi zato, ker se je otrok potrudil in iskal nekaj, kar ga je posebej nagovorilo, v čemer je našel svoj osebni žar in notranje veselje. Čestitke takemu malemu iskalcu, ki ne caplja na enem mestu, ki se ni skril v cono udobja, temveč išče, čemu bo dal svoj pečat!
Ga bomo spodbudili? Zatrli? Mu povečali ali zmanjšali veselje?

Krepimo talente, ki jih otrok odkriva v sebi. FOTO: Pexels

In kaj zdaj, ko pri otroku vidimo, da je za nekaj nadarjen? 

Morda mu bo v veliko veselje, da bo svoj talent razvijal tako izrazito, da bo pripravljen vložiti veliko truda in pristati tudi na tekmovalnost z drugimi, podobno nadarjenimi. Morda pa mu bo to v veliko muko in se želi s svojim talentom ukvarjati zgolj ljubiteljsko, ker mu je pač v veselje. 

Največ boste svojemu otroku pomagali, če se boste o njegovem daru pogovarjali. Ne načrtno (»Midva se morava zdaj o nečem pogovoriti. Namreč o tvojem talentu. Kaj meniš, če bi ...«). Nikar tako! Raje ga mimogrede pohvalite, prisluhnite njegovim načrtom, povprašajte, predlagajte. In spet prisluhnite! 

Pohvala je dobrodošla. Vendar naj ne bo pretirana! Izrečena naj bo realno, prizemljeno. Katera od pohval se vam zdi primerna:
1. Dobro si to narisal. Ti jaz narišem tega psa?
2. Dobro si to narisal! Si tega psa nalašč narisal samo s tremi potezami?
3. Dobro si to narisal, toda ta pes pa ni čisto nič podoben psu ...

Pri a) naredimo nekaj namesto otroka in mu damo vedeti, da (še) ne zna.
Pri b) smo ga spodbudili k razmišljanju, ali se je pri risbi psa potrudil.
Pri c) smo mu vzeli samozavest, ker ne zna narisati psa.

Vedno spodbujajmo otroka, naj razmišlja o svojem delu in ga skuša še popraviti, nadgraditi. Tako talenta ne bo zakopal, ampak ga bo vnovčil, v vedno nekaj novega. 

Še nekaj je za otroka lahko boleče: primerjanje s sorojenci, sorodniki, sošolci in sosednjimi otroki. Tako mu pomagamo, da pozabi na svojo enkratnost in Božjo ljubezen do njega. 

Naj bodo otroku darovi v veselje in blagoslov, ne v obup in tekmovalnost! 

Članek je bil objavljen v decembrski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!