Tema meseca novembrske Mavrice

Kar nekaj takih in podobnih mest v evangeliju najdemo, ko nas Jezus spominja, kako priti v Božje kraljestvo. In v zgodovini Cerkve najdemo celo vrsto mladih oziroma otrok, ki so na takšen ali drugačen način izročili svoje življenje Jesusu. Pa naj bodo to nedolžni otroci, Vid, Dominik Savio, Lojze Grozde ali Chiara Luce Badano. Vsi ti nam kažejo, kako lahko svoje življenje že v najnežnejših letih upodobimo po Jezusovem življenju. Zato tudi nas, starejše, Jezus spodbuja, da postanemo kakor otroci.

Jezus sam jasno pove: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal« (Mr 10,14-16). Pokojni akademik dr. Jože Trontelj je nekoč rekel: »Največ dobrega in največ slabega naredimo v prvih letih življenja«. Zakaj? Otrok v najnežnejših letih močno začuti Boga in njegovo navzočnost, je močno razpoložljiv za Božjo besedo (brez kakršnihkoli popačenk, saj si zelo veliko zapomni)… skratka je za Božje in presežno veliko bolj doumljiv, kot smo včasih mi, odrasli. Predvsem pa je še veliko manj preračunljiv, nepokvarjen, nekoristoljuben, kar se tiče molitve, ker moli otroško, kar čuti in misli, da je prav, ker gleda, opazuje in v notranjosti premišljuje. Zato so velikokrat molitve otrok, ko jih beremo, prav čudovite. Otroška molitev je preprosta, polna zaupanja, zato Bog nanjo pogosto »odgovori«.

Hkrati je takšna drža svetnikov – otrok vsakodnevno prevpraševanje tudi za nas, odrasle. Drugi Vatikanski cerkveni zbor (2. VCZ) namreč zelo jasno poudari pomen poklicanosti vseh k svetosti (Lumen gentium – dogmatična konstitucija o Cerkvi, 5. poglavje). »Vsem je torej jasno, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in k polnosti ljubezni. S to svetostjo pa tudi v zemeljski družbi prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško« (LG 40). Nadalje lahko v omenjeni konstituciji beremo, kako pomembno mesto imajo starši pri vzgoji svojih otrok in s tem povezanim prenosom vere ter evangelija na svoje otroke. Papež Frančišek pravi, da v naši vzgoji »ne smeta manjkati dve stvarnosti, saj sta del krščanske identitete: ljubezen, ki vidi Jezusa v najmanjših in najšibkejših ter sveta dolžnost, da otroke pripeljemo k Jezusu« (papež Frančišek ob obisku Kolumbije 9. septembra 2017).

Tudi v družinskem okolju je dobro, da otrokom prebiramo oziroma še bolje pripovedujemo življenjepise svetnikov. Otroci jih bodo namreč požirali in ponotranjili, zgled malih svetnikov jim bo segel do srca. Te svetnike lahko otroci potem tudi narišejo in se pogovarjajo s starši, kako bi jih posnemali. Ne pozabimo pa, da »otroci niso nikdar posebno dobro poslušali starejših, so jih pa vedno zvesto posnemali« (James Baldwin). Starši in ostali odrasli smo torej prvi in največji zgled našim otrokom, od katerih se učijo. Zato je pomembno, da vestno uresničimo zaupano nam vlogo prvih evangelizatorjev v družini, saj se potem večkrat tudi zgodi, da nas otroci peljejo sami k Jezusu.

Za konec pa še nekaj konkretnih idej - dejavnosti, ki lahko vas in vaše otroke pripeljejo k svetosti:

- Vsakodnevna skupna družinska molitev, ki jo oblikujejo vsi družinski člani, ter življenje zakramentov

- Zakonik svetništva: v družini lahko skupaj oblikujete tiste temelje in dejavnosti, ki vas bodo vodile k Jezusu - spodbudimo tudi otroke, da povedo, za katere stvari si bodo prizadevali (pomoč, skrb za osebne stvari in urejenost, ljubezen do vseh ljudi, odnos do hrane, …)

- Prebiranje ali pripovedovanje zgodb družinskih zavetnikov; vsak teden si izberemo enega zavetnika, nato pa skupaj pogledamo, katere so tiste lastnosti, ki so ga pripeljale do svetništva

- Izdelava plakata o zavetnikih ali izdelava svetnika zavetnika ali njegovega atributa iz plastelina ali fimo mase

- Predstavitev zavetnika župnijske ali podružnične cerkve in ogled le tega; prepoznavanje in pogovor o različnih svetnikih (kipih ali slikah), ki jih najdemo v domačih cerkvah; otroci naj doma ponovijo (narišejo) njihove atribute

- Udeležba pri akcijah Mavrice, misijonske pisarne (Koledovanje, otroci za otroke) in organizacije Karitas (s katerimi prebujamo v otrocih čut za drugega).