Kozma Ahačič, prodorni raziskovalec slovenskega jezika in njegovih zgodovinskih dimenzij, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, znanstvenik s srcem in neumorno radovednostjo, ki jo oplajajo raznotera zanimanja. Od oddaljenega slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja do sodobnih slovnic za mlade, zaljubljenosti v glasbo, poezijo, film, literaturo, gledališče in živost slovenščine, ki diha z nami. Pred dnevom državnosti in obelodanjenjem rosnih 30 let samostojne Slovenije prinaša razmišljanje o pomembnem mejniku skozi lucidni sogovornikov pogled poživljujočo, dostojanstveno in jasno vizijo, ki navdaja z iskrenostjo in upanjem. 

Še vedno smo v primežu neljube epidemije in nemočno zremo, kako posega v naša življenja, delovno rutino in vsakodnevni utrip. Kako je korona spremenila vaš ritem in katere izzive ste si kljub temu zadali?

Nekoliko več miru je bilo za znanstvenoraziskovalno delo. Sam sem ta mir skupaj s sodelavci izkoristil za dokončanje prvega zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, za zaključna dela na novem slovenskem portalu za mlade Franček.si, v prostem času pa za pripravo monografije Stati inu obstati o prvih petdesetih slovenskih knjigah, ki bo izšla konec letošnjega leta.

Mednarodni in strokovni dogodki so dokaj nemoteno potekali prek videokonferenc, vendar je pri tem odpadel najpomembnejši del tovrstnih srečanj, in sicer neformalno druženje ter razpravljanje o znanstveni problematiki ob kavi ali sprehodu po mestnih znamenitostih. Zelo izrazito se je pokazalo, kako pomemben je tudi v znanosti socialni element. Zanimivo je, da sem sam še najmanjši rez v tem času zaznal na ravni duhovnosti; sodelujem v skupini, ki jo vodi frančiškan pater Bogdan Rus, in vsak večer se na daljavo za 10 minut povezujemo ob katehezi in molitvi, kar je nenavadno osvežujoča izkušnja. Za nami je že prek dvesto srečanj. Po drugi strani pa zelo močno pogrešam kino, gledališče, koncerte. Veliko mislim na umetnike, vezane na uprizoritve v živo. Nekaj najhujšega je namreč, če svojega poklica ne moreš opravljati. V teh okoliščinah se je med mnoge naselil občutek nemoči, kajti to, da umetniki ne slišijo več aplavza, da ne začutijo odziva, je zanje težka preizkušnja. Pri mnogih pa gre tudi za denar v smislu vsakdanjega preživetja.

Kako ocenjujete vpliv korone na našo družbo?

Nedvomno nas tudi v prihodnje čakajo težki časi, zato ni vseeno, kaj bomo naredili sami s sabo. Zdaj ni čas, da bi bili drug do drugega brezbrižni. Dana izkušnja lahko vodi v jezo, lahko pa nas povede tudi v tisto, kar nam je pred epidemijo najbolj manjkalo. V intenzivnejše ukvarjanje z duhovnostjo, odnosi, razumevanjem ljudi okoli nas, v razmišljanje o tem, da smo morda na vseh področjih preveč zašli v past potrošništva in v celofan zavitega navidezno lepega življenja, ne da bi se zavedali, da je ravno notranjost ta, ki dela življenje lepo. Če kdaj, smo zdaj lahko jasno spoznali, kakšen pomen ima neverbalna komunikacija. Kaj vse si ljudje sporočamo na nebesedni način in kako pomembna je pri tem fizična, ne le strogo intelektualna besedna prisotnost, če se želimo sporazumeti v celoti.

25. junija bomo praznovali 30. obletnico dneva državnosti. Kako živo se ozaveščenost o samostojni državi udejanja v praksi, kako jo je moč oceniti medgeneracijsko? Komu praznik več pomeni, komu manj?

Na to gledam predvsem z vidika jezika: Slovenci smo si skozi vso zgodovino želeli natančno to, kar imamo zdaj. Hrepeneli smo po okolju, v katerem bi lahko v polnosti uporabljali slovenski jezik in v katerem bi nas ta predstavljal tako od znotraj kot od zunaj. Danes to imamo, vendar težava je v tem, da si tega večkrat ne želimo priznati. Nočemo si priznati, da so tako videti sanje. Slovenski jezik je danes nekaj samoumevnega; o njem razmišljamo precej manj, kot smo nekoč. To ne pomeni, da jezik ne potrebuje stalne skrbi, se pa ta v veliki meri kaže na povsem drugačen način.

Osamosvojitev nam je na področju jezika prinesla veliko, izpolnila nam je sanje, še vedno pa se nismo odvadili stalnega pritoževanja – na pritoževanje nad jezikom smo se skozi stoletja tako navezali, da je to naš edini refleks, kadar želimo govoriti o jeziku. Prava jezikovna vprašanja osamosvojenega pa so drugje: na primer to, koliko bomo vlagali v razvoj slovenščine v digitalni dobi, v njene priročnike, v izobraževanje, pa tudi povsem konkretna vprašanja, na primer: kdaj bodo na Netflixu slovenski podnapisi, kdaj bodo Applovi računalniki in telefoni govorili slovensko.

In na splošno: ustvarja se napačen vtis, da samostojnost ne pomeni veliko prav vsem. Prepričan sem, da skorajda ni prebivalcev, ki bi bili nezadovoljni, da živimo v lastni državi. Nekaj je kritika lastne države, drugo pa je zavest, da je lepo živeti na svojem. Spori znotraj države ne pomenijo nezadovoljstva z državnostjo, prej kažejo na njeno živost.

Vaše strokovno področje med drugim pokriva zametke snovanja slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju. Kako bi aktualizirali prizadevanja za knjižni jezik tistega časa z nacionalno samozavestjo danes?

Vzpostavitev knjižnega jezika v 16. stoletju je bila pomembno in prelomno dejanje. Opozoril bi na dejstvo, da so Primož Trubar in slovenski protestantski pisci ustvarjali knjižni jezik v brezupnem položaju. Takrat si v resnici nihče ni želel slovenskega knjižnega jezika, saj je bilo malo takih, ki bi si želeli brati v slovenščini. Večina prebivalstva je bila nepismena. Vizija knjižnega jezika je prihajala v prostor, ki ji sam po sebi ni bil najbolj naklonjen. Navkljub temu so prizadevanja protestantskih piscev obrodila sadove in temeljito pospešila razvoj našega jezikovnega prostora. Tu se zagotovo skriva nauk, ki ga lahko črpamo iz tega časa ne le na področju jezika, temveč na vseh ravneh: ne smemo se bati uresničevati dobrih idej tudi, kadar pogoji zanje niso najboljši.

V katerem obdobju slovenske zgodovine smo bili kot narod najstanovitnejši v prepričanju, kako pomembno je imeti svoj prostor, svoj jezik in z njim rasti? Kako se je skupaj z nami razvijala slovenščina?

To prepričanje se je večalo s stopnjo izobraženosti prebivalstva. V 18. stoletju je živelo med redkimi, v 19. stoletju se je s pomladjo narodov dejansko razširilo v strukturirano željo, nato pa je tlelo in se sproti vedno bolj uresničevalo do osamosvojitve. V treh desetletjih samostojne države se je povečalo zanimanje za učenje slovenskega jezika kot drugega ali tujega jezika. Z odpravo meja znotraj schengenskega območja so veliko laže zaživeli zamejski Slovenci, ki se močneje zavedajo, da so del nas, in upam, da enako čutimo tudi v centralni Sloveniji.

Situacija na področju slovenščine danes niti približno ni slaba. Je živ, dinamičen jezik, ki ni več v puberteti, ko bi potreboval stalno vzgojo, kritiko in popravljanje. Vstopil je v zrelo dobo, ko živi zelo večplastno tako na področju knjižnega kot pogovornega jezika, na televiziji, radiu itn. Slovenščino mladih morda prepogosto še vedno presojamo z vidika nekdanje zavesti o ogroženosti jezika. Do slenga mladih smo vse preveč kritični in zaznamovani z neprebolelim strahom, kaj se bo zgodilo z jezikom v negotovi prihodnosti brez lastne države. V resnici je ravno sleng mladih najpristnejši izraz ljubezni do lastnega jezika. Sleng namreč pomeni, da svoj jezik uporabiš v času pubertete za upor, in ko se v maternem jeziku lahko upiraš, imaš do njega čustven odnos in si krepiš jezikovno samozavest. S samozavestjo v jeziku se samodejno razvije tudi ljubezen do njega in želja po znanju. To željo mora seveda spremljati tudi kakovostni pouk. Moji slovnici Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat ter novi učbeniki Moč jezika, ki so ravno v tisku in prinašajo možnost še sodobnejšega pouka slovenščine, so in bodo, upam, dobro odgovorili tudi na potrebe sodobne mladine.

Kako usmerjati in bodriti mlade?

Naslednja leta bodo za sedanje generacije mladih zelo pomembna in ključno se mi zdi, da jih zaradi dane izkušnje z začasno zaustavitvijo socialnega življenja ne pomilujemo in jim ne sporočamo, da se jim je zgodilo zgolj nekaj hudega (pa se zavedam, da je bilo za mnoge zelo težko). Tovrstna izkušnja nas lahko okrepi za realno življenje, če jo znamo ceniti kot izziv. Nauči nas, kako se spopadati z nepričakovanimi dogodki, s spremembami. Nauči nas vse tisto, kar bo mladi človek v tej elektronski dobi še kako potreboval. Hkrati je to obdobje mladim zelo zgoščeno predstavilo vse slabosti in pasti internetnega sveta, družbenih omrežij ter nenehnega zrenja v elektronske naprave. Če bodo znali vse to, kar so v minulem letu doživeli, tudi resnično ozavestiti in ovrednotiti, si lahko ravno od te generacije obetamo veliko. Ne gre za generacijo, ki bi zgolj izgubila eno leto, na drugi ravni je v zrelosti nekaj let preskočila. Potruditi pa se moramo za tiste, ki jih je ta čas zaradi družinskih okoliščin zaznamoval izrazito negativno.

Vaša ljubezen do jezika je slednjič prevladala nad ljubeznijo do glasbe, ki je bila prav tako silovita. Katera glasba vas privlači?

V mladih letih sem bil nekaj časa prepričan, da bom glasbenik, danes pa glasbo z veliko strastjo spremljam, poslušam in o njej pišem. Glasbena pot se je pri meni začela s klasično glasbo, nadaljevala z rockom, nato z dolgim obdobjem vzporedne zaljubljenosti v srednjeveško in renesančno glasbo ter v povsem sodobno glasbeno eksperimentiranje. Danes me najbolj nagovarja tisti del sodobne glasbe, ki odkriva nove zvoke, nov način glasbenega komuniciranja, a vseeno ohranja tudi smisel za melodijo. Kakor tudi za sporočanje tega, kar človeka povezuje z mirom, duhovnostjo in zavestjo, da nam tudi glasba omogoča lažje razumevanje nas samih.

Na kaj smo Slovenci kot narod lahko ponosni?

Predvsem smo lahko ponosni na to, da smo znali kot relativno majhna skupnost ves čas preživeti. Ponosni smo lahko tudi na to, da smo za svoj jezik in književnost naredili zelo veliko in da smo bili in smo zelo uspešni tudi na drugih področjih, od športa do kulture, gospodarstva in znanosti. Ravno zato, ker smo se zavedali, da preživetje naše skupnosti ni nekaj samoumevnega.

Je moč opredeliti, kakšni trendi se kažejo v slovenščini v prihodnosti?

O tem veliko govorim v svoji zadnji knjigi Kozmologija, v kateri skušam kot jezikoslovec predstaviti naš slovenski vsakdanjik. Prihodnost jezika je skoraj nemogoče napovedovati, je pa moč na podlagi sedanjosti vseeno bolje oceniti, kaj se bo z jezikom dogajalo v prihodnje. Slovenščini trenutno kaže zelo dobro, odziva se na spremembe v svetu, hodi v korak s časom. Bo pa njena prihodnost manj odvisna od jezika samega kot od tega, kako bomo znali poskrbeti za to, da bomo preživeli kot skupnost. Če bo Slovenija v prihodnosti še vedno obstajala, potem se nam za slovenščino ni treba bati.