Od oddaljenega slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja do sodobnih slovnic za mlade, zaljubljenosti v glasbo, poezijo, film, literaturo, gledališče in živost slovenščine, ki diha z nami.

Pred dnevom državnosti in obelodanjenjem rosnih 30 let samostojne Slovenije prinaša razmišljanje o pomembnem mejniku skozi lucidni sogovornikov pogled poživljujočo, dostojanstveno in jasno vizijo, ki navdaja z iskrenostjo in upanjem.

25. junija bomo praznovali 30. obletnico dneva državnosti. Kako živo se ozaveščenost o samostojni državi udejanja v praksi, kako jo je moč oceniti medgeneracijsko? Komu praznik več pomeni, komu manj?

Na to gledam predvsem z vidika jezika: Slovenci smo si skozi vso zgodovino želeli natančno to, kar imamo zdaj. Hrepeneli smo po okolju, v katerem bi lahko v polnosti uporabljali slovenski jezik in v katerem bi nas ta predstavljal tako od znotraj kot od zunaj.

Danes to imamo, vendar težava je v tem, da si tega večkrat ne želimo priznati. Nočemo si priznati, da so tako videti sanje.

Slovenski jezik je danes nekaj samoumevnega; o njem razmišljamo precej manj, kot smo nekoč. To ne pomeni, da jezik ne potrebuje stalne skrbi, se pa ta v veliki meri kaže na povsem drugačen način.

Osamosvojitev nam je na področju jezika prinesla veliko, izpolnila nam je sanje, še vedno pa se nismo odvadili stalnega pritoževanja – na pritoževanje nad jezikom smo se skozi stoletja tako navezali, da je to naš edini refleks, kadar želimo govoriti o jeziku.

Prava jezikovna vprašanja osamosvojenega pa so drugje: na primer to, koliko bomo vlagali v razvoj slovenščine v digitalni dobi, v njene priročnike, v izobraževanje, pa tudi povsem konkretna vprašanja, na primer: kdaj bodo na Netflixu slovenski podnapisi, kdaj bodo Applovi računalniki in telefoni govorili slovensko.

In na splošno: ustvarja se napačen vtis, da samostojnost ne pomeni veliko prav vsem. Prepričan sem, da skorajda ni prebivalcev, ki bi bili nezadovoljni, da živimo v lastni državi. Nekaj je kritika lastne države, drugo pa je zavest, da je lepo živeti na svojem. Spori znotraj države ne pomenijo nezadovoljstva z državnostjo, prej kažejo na njeno živost.

 Prihodnost slovenščine je manj odvisna od jezika samega kot od tega, ali bomo uspeli preživeti kot skupnost. FOTO: Tatjana Splichal
 

V katerem obdobju slovenske zgodovine smo bili kot narod najstanovitnejši v prepričanju, kako pomembno je imeti svoj prostor, svoj jezik in z njim rasti? Kako se je skupaj z nami razvijala slovenščina?

To prepričanje se je večalo s stopnjo izobraženosti prebivalstva. V 18. stoletju je živelo med redkimi, v 19. stoletju se je s pomladjo narodov dejansko razširilo v strukturirano željo, nato pa je tlelo in se sproti vedno bolj uresničevalo do osamosvojitve.

V treh desetletjih samostojne države se je povečalo zanimanje za učenje slovenskega jezika kot drugega ali tujega jezika. Z odpravo meja znotraj schengenskega območja so veliko laže zaživeli zamejski Slovenci, ki se močneje zavedajo, da so del nas, in upam, da enako čutimo tudi v centralni Sloveniji.

Situacija na področju slovenščine danes niti približno ni slaba. Je živ, dinamičen jezik, ki ni več v puberteti, ko bi potreboval stalno vzgojo, kritiko in popravljanje. Vstopil je v zrelo dobo, ko živi zelo večplastno tako na področju knjižnega kot pogovornega jezika, na televiziji, radiu itn.

Slovenščino mladih morda prepogosto še vedno presojamo z vidika nekdanje zavesti o ogroženosti jezika. Do slenga mladih smo vse preveč kritični in zaznamovani z neprebolelim strahom, kaj se bo zgodilo z jezikom v negotovi prihodnosti brez lastne države.

V resnici je ravno sleng mladih najpristnejši izraz ljubezni do lastnega jezika. Sleng namreč pomeni, da svoj jezik uporabiš v času pubertete za upor, in ko se v maternem jeziku lahko upiraš, imaš do njega čustven odnos in si krepiš jezikovno samozavest.

S samozavestjo v jeziku se samodejno razvije tudi ljubezen do njega in želja po znanju. To željo mora seveda spremljati tudi kakovostni pouk. Moji slovnici Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat ter novi učbeniki Moč jezika, ki so ravno v tisku in prinašajo možnost še sodobnejšega pouka slovenščine, so in bodo, upam, dobro odgovorili tudi na potrebe sodobne mladine.



Na kaj smo Slovenci kot narod lahko ponosni?

Predvsem smo lahko ponosni na to, da smo znali kot relativno majhna skupnost ves čas preživeti. Ponosni smo lahko tudi na to, da smo za svoj jezik in književnost naredili zelo veliko in da smo bili in smo zelo uspešni tudi na drugih področjih, od športa do kulture, gospodarstva in znanosti. Ravno zato, ker smo se zavedali, da preživetje naše skupnosti ni nekaj samoumevnega.

Je moč opredeliti, kakšni trendi se kažejo v slovenščini v prihodnosti?

O tem veliko govorim v svoji zadnji knjigi Kozmologija, v kateri skušam kot jezikoslovec predstaviti naš slovenski vsakdanjik. Prihodnost jezika je skoraj nemogoče napovedovati, je pa moč na podlagi sedanjosti vseeno bolje oceniti, kaj se bo z jezikom dogajalo v prihodnje.

Slovenščini trenutno kaže zelo dobro, odziva se na spremembe v svetu, hodi v korak s časom. Bo pa njena prihodnost manj odvisna od jezika samega kot od tega, kako bomo znali poskrbeti za to, da bomo preživeli kot skupnost. Če bo Slovenija v prihodnosti še vedno obstajala, potem se nam za slovenščino ni treba bati.


Prispevek je bil v celoti objavljen v reviji Praznična (poletje 2021).