Ker verjamemo, da bodo besede pokojnega Benedikta XVI. marsikoga ganile, pogovor objavljamo v celoti.

Andrej: Dragi papež, ali se spominjaš dneva svojega prvega obhajila?

Najprej bi se rad zahvalil za ta praznik vere, ki mi ga omogočate, za vašo navzočnost in vaše veselje. Pozdravljam vas in se vam zahvaljujem za objem z nekaterimi od vas, objem, ki seveda simbolično velja vam vsem. Zdaj pa k tvojemu vprašanju: dobro se spominjam dneva svojega prvega obhajila. Bilo je na lepo nedeljo marca 1936, torej pred 69 leti. Bil je sončen dan, cerkev je bila lepo okrašena. Spominjam se glasbe in veliko drugih lepih stvari. Bilo nas je približno trideset fantov in deklet iz naše male vasi z okoli petsto prebivalci. A v središču mojih veselih in lepih spominov je misel – isto je povedal že vaš predstavnik –, da sem dojel, da je Jezus prišel v moje srce, da je obiskal prav mene in da je z Jezusom v meni sam Bog. In da je to dar ljubezni, ki je zares dragocenejši kakor vse drugo, kar nam more življenje podariti. Tako me je res napolnjevalo nadvse veliko veselje, ker je prišel k meni Jezus. Dojel sem, da se je zdaj zame začelo novo življenjsko obdobje. Bil sem star devet let in zdaj je bilo pomembno, da ostanem zvest temu srečanju, temu obhajilu. Gospodu sem, kolikor sem mogel, obljubil: »Rad bi bil vedno s teboj.« In prosil sem ga: »A predvsem bodi ti z menoj.« Tako sem šel svojo življenjsko pot. Gospod me je, Bogu hvala, vedno držal za roko, tudi v težkih okoliščinah. Tako je bilo to veselje prvega obhajila začetek skupne poti. Upam, da tudi za vas to prvo sveto obhajilo, ki ste ga prejeli v letu evharistije, postane začetek življenjskega prijateljstva z Jezusom, začetek skupne poti, kajti če hodimo z Jezusom, napredujemo in življenje postaja dobro.

Livija: Sveti oče, pred svojim prvim obhajilom sem bila pri spovedi. Potem sem se še večkrat spovedala. A rada bi te vprašala: ali se moram spovedati vsakokrat, preden grem k obhajilu? Tudi če sem naredila iste grehe? Opažem, da so vedno isti.

Rad bi povedal dve stvari: najprej, seveda ti ni treba iti k spovedi vsakič pred obhajilom, dokler ne storiš velikih grehov, ki se jih moramo spovedati. Ni torej nujno, da se spoveš pred vsakim svetim obhajilom. To je prva točka. Spoved je potrebna samo, če si res storila težek greh, če si Jezusa hudo žalila, tako da se je prijateljstvo prelomilo in moraš spet začeti na novo. Samo v tem primeru, če je človek v »smrtnem grehu«, se pravi, če živi v težkem grehu, se je nujno spovedati pred prejemom obhajila. To je torej prva točka. Druga: kakor sem že rekel, se ni nujno spovedati pred vsakim prejemom obhajila, a je koristno, da se redno spovedujemo. Res je, naši grehi so večinoma isti, a tudi svoje stanovanje, svojo sobo očistimo vsaj enkrat na teden, tudi če je umazanija vedno ista. Tako imamo sobo čisto, sicer se umazanija nabira, tudi če je morda ne vidimo. Podobno velja za dušo, za mene. Če se nikoli ne spovem, je duša zanemarjena. In na koncu sem vedno zadovoljen s seboj in ne vem več, da si moram prizadevati, da bi se poboljšal in šel naprej. To očiščenje duše, ki nam ga Jezus podarja v zakramentu pokore, nam pomaga, da imamo prebujeno, občutljivo vest in zorimo tudi v duhovnem pogledu kot človeška oseba. Torej dve stvari: nujno se je spovedati samo v primeru težkega greha, a zelo koristno je, da se redno spovedujemo, zato da bi negovali čistost, lepoto duše in postopoma zoreli v življenju.

Andrej: Moja katehistinja mi je pri pripravi na prvo obhajilo dejala, da je Jezus navzoč v evharistiji. Toda kako? Saj ga ne vidim!

Res ga ne vidimo, a veliko stvari je, ki jih ne vidimo, ki pa kljub temu obstajajo in so bistvene. Svoje pameti na primer ne vidimo, a vendar smo obdarovani s pametjo. Ne vidimo svojega razuma, a vendar ga imamo. Z eno besedo, ne vidimo svoje duše, a vendar obstaja, toda vidimo učinke, saj moremo govoriti, misliti, odločati itn. Tudi električnega toka na primer ne vidimo, in vendar vidimo, da obstaja, saj vidimo, da deluje ta mikrofon; vidimo svetilke. Z eno besedo: prav najglobljih reči, ki zares podpirajo življenje in svet, ne vidimo, a moremo videti in občutiti učinke. Elektrike, električnega toka ne vidimo, a vidimo svetlobo. In tako naprej. Zato tudi vstalega Gospoda ne vidimo s svojimi očmi. A vidimo, da se ljudje tam, kjer Jezus je, spremenijo, so boljši. Nastane večja sposobnost za mir in spravo itn. Gospoda samega torej ne vidimo, a vidimo učinke. Tako moremo spoznati, da je Jezus navzoč. Prav nevidne reči so najgloblje in najpomembnejše, kakor sem rekel. Torej pojdimo k temu nevidnemu, a močnemu Gospodu, ker nam pomaga, da naše življenje uspe.

Julija: Svetost, vsi nam govorijo, da je pomembno, da gremo v nedeljo k maši. Radi bi šli, a pogosto nas naši starši ne spremljajo, ker se hočejo v nedeljo naspati. Oči in mami nekega prijatelja delata v podjetju in mi se pogosto odpeljemo na obisk k starim staršem. Ali jim ne moreš nekaj povedati, da bi razumeli, kako pomembno je, da gremo vsako nedeljo skupaj k maši? 

Da, to bi rad storil, seveda ljubeznivo in spoštljivo do staršev, ki imajo gotovo veliko dela. A s spoštovanjem in ljubeznijo hčere bi lahko rekli: »Draga mami, dragi ati, za nas vse, tudi zate bi bilo tako pomembno, da bi srečal Jezusa. Vzemimo si čas za to, gotovo bomo našli možnost.« S tem bi rad povedal, da lahko ljubeznivo in spoštljivo rečemo staršem: »Saj razumete: to ni pomembno samo zame, to je pomembno za nas vse. Tega ne govorijo samo kateheti. In nedelja v naši družini se bo napolnila s svetlobo.«

Aleksander: Kaj koristi v vsakdanjem življenju, če greš k sveti maši in prejmeš obhajilo?

Pomaga nam najti središče življenja. V našem življenju nas obdaja veliko reči. In ljudje, ki ne hodijo v cerkev, ne vedo, da jim manjka prav Jezus. A čutijo, da v njihovem življenju nekaj manjka. Če Bog v mojem življenju ni navzoč, če je Jezus iz mojega življenja izključen, tedaj mi manjka vodnik, mi manjka glavno prijateljstvo, mi manjka veselje, ki je zelo pomembno za življenje. Tudi moč, da rastem kot človek, premagujem svoje napake in človeško zorim. Torej, če hodimo k obhajilu in srečujemo Jezusa, ne vidimo takoj učinkov; vidimo jih s časom. Tako kakor s tekom tednov in let vedno močneje čudimo odsotnost Boga, odsotnost Jezusa. To je osnovna in uničujoča praznina. Zdaj bi lahko govoril o deželah, v katerih je dolga leta vladal ateizem, kako je opustošil duše in tudi deželo. Tako moremo videti, da je pomembno, še več, rekel bi: temeljno, da se pri obhajilu hranimo z Jezusom. Kajti on nam podarja luč, on nas hoče voditi v našem življenju; on je vodnik, ki ga nujno potrebujemo.

Ana: Dragi papež, ali nam lahko poveš, kaj je mislil Jezus, ko je rekel ljudem, ki so hodili za njim: »Jaz sem kruh življenja«?

Morda moramo najprej pojasniti, kaj je kruh. Danes imamo izpiljeno kuhinjo, bogato z najrazličnejšimi jedmi, a v preprostih razmerah je kruh osnova prehrane. Če se Jezus označi kot kruh življenja, tedaj je kruh tako rekoč blagovna znamka, okrajšava za celotno prehrano. In kakor se moramo telesno hraniti, da moremo živeti, tako tudi duh, duša, volja v nas potrebujejo hrano. Kot človeške osebe nimamo samo telesa, ampak tudi dušo. Smo misleče osebe z razumom; nahraniti moramo tudi duha, dušo, da moremo zoreti in res priti do izpolnitve. Če torej Jezus reče: »Jaz sem kruh življenja,« to pomeni, da je Jezus sam ta hrana za našo dušo, za našega notranjega človeka; to hrano potrebujemo, kajti tudi duša se mora nahraniti. Tehnične reči, ki so sicer važne, ne zadostujejo. Potrebujemo prav to prijateljstvo Boga, ki nam pomaga, da se pravilno odločamo. Človeško moramo dozoreti. Z drugimi besedami: Jezus nas hrani, da kot osebe zares dozorevamo in naše življenje postaja dobro.

Hadrijan: Sveti oče, rekli so nam, da imamo danes evharistično češčenje. Kaj je to? Kako to naredimo? Ali nam moreš to pojasniti? Hvala. 

No, kaj je češčenje, kako ga naredimo, to bomo takoj videli, ker je že vse pripravljeno. Molili bomo, peli bomo, pokleknili bomo in bomo pred Jezusom. A tvoje vprašanje zahteva natančnejši odgovor: ne samo kako to naredimo, ampak kaj je češčenje. Rekel bi: češčenje je, če spoznam, da je Jezus moj Gospod, da mi Jezus pokaže, po kateri poti naj hodim, in mi daje razumeti, da živim pravilno samo tedaj, če poznam pot, ki nam jo kaže on, če sledim poti, ki mi jo kaže on. Častiti pomeni govoriti: »Jezus, tvoj sem. V svojem življenju hodim za teboj. Tega prijateljstva, tega občestva s teboj ne bi rad nikoli izgubil.« Mogel bi tudi reči, da je češčenje zlasti objem z Jezusom, ko mu rečem: »Tvoj sem. Prosim te, bodi tudi ti vedno z menoj.«