Bistvo ni v enakem pristopu, ampak v prilagajanju splošnih pravil na posameznika. Kot pravi Mali princ, je bistvo očem nevidno. In če bistva ne vidimo, ravnamo tako, kot da ga ni. Brez težav bomo opazili otroka z zlomljeno nogo. Kaj pa otroka z zlomljenim srcem, osamljenega, samotnega, vase zaprtega … 

Ali ga bomo v naglici sploh prepoznali? Bomo imeli moč, pogum, da bomo iskali novih pristopov do njega in njegovo drugačnost znali in upali zaščititi pred drugimi?

Četrtošolec pravi staršema: »Občudujem vaju. Vem, da sem zelo težek primer za vzgojo.« Pa otrok ni takšen, da bi izstopal iz družbenih okvirjev. Drugačen zalogaj od leto starejše sestre, ki naredi vse in še več. 

Je beseda staršev v takih primerih: »Oba (oz. vse) sva enako vzgajala« v takih primerih na mestu? Ali kot pravi Kahlil Gibran v Preroku: »Vaši otroci niso vaši otroci,« oziroma, kot stoji nekje drugje zapisano: »Bog je tisti, ki daje rast.«

Da ga ne bi pokvarila slaba družba

Izven domačega okolja se otrok vključuje v različne sredine. V teh sredinah prihaja v stik z različnimi vplivi, idejami, prepričanji, prepričevanji in nazori, ki se razlikujejo od tega, kar je prejel v domačem okolju od staršev, starih staršev in kroga, v katerem se gibljete. 

Kako obvarovati otroka, da ne bo prišel v slabo družbo, da ne bo prišel pod vpliv slabe družbe, je skrb mnogih staršev. 

Pa vendar se vpliv slabe družbe pogosto začne doma. Navajanje otroka na to, da smo ljudje različni med seboj ne samo po fizičnih in fizioloških značilnostih, ampak tudi po duhovnih, duševnih, socialnih in drugih značilnostih, je pri tem ključnega pomena. 

Ljudje smo si med seboj različni. FOTO: Pexels.

V domačem okolju je potrebno otroka naučiti, da so razlike med ljudmi vedno prisotne in da so nekaj dobrega. Pomembna je vzgoja k sprejemanju drugačnosti. Vsak ima pravico do svojega mišljenja, tudi obnašanja in ne nazadnje verovanja, dokler s tem ne škoduje drugemu.  

Ali, kot je zapisal Alojz Rebula v knjigi V Sibilinem vetru: »Spoštuj religijo drugega.« V današnjem turbolentnem času mešanja svetovnega prebivalstva lahko vzamemo njegovo misel dobesedno, prav tako pa jo lahko razširimo na kulturo, zgodovino, običaje … 

Strpnost je nujna za sobivanje. Spoštovanje in cenjenje različnosti lahko določeno skupnost pripeljeta do največjega razcveta.

Kako smo si različni!

Spodbujajte otroka k opazovanju in iskanju razlik. Rešujte uganke z iskanjem razlik med sličicami. Na sprehodu se opozarjajte na podrobnosti, ki jih opazite. Poslušajte ptičje petje in ugotavljate, katera ptica se oglaša. Prepoznavajte vonje različnih začimb. 

Veselite se dobrih del, ki jih opazite. Spoznavajte rodbinsko deblo in dela vaših prednikov. Bodite kritični in tolerantni do drugačnosti v družbi. 

Moj otrok je res drugačen!

Preizkušnja za starše se pojavi, ko je njihov otrok resnično drugačen. Drugačen od nekih splošnih družbenih norm, bodisi na telesnem, duhovnem ali duševnem področju. Kako se spopasti z neprijetnimi pogledi srečujočih in z vprašanji sorodnikov in znancev? Mnogo nasvetov pride iz ust tistih, ki gledajo od strani in ne nosijo odgovornosti. 

Starši, ne bojte se spregovoriti o otrokovi drugačnosti. FOTO: Pexels.

Najprej se je potrebno znebiti občutka krivde za otrokovo posebnost. Počasi bo mirnost staršev prehajala na otroka, ki je prav tako izpostavljen sumljivim pogledom javnosti. Ne bojte se zaprositi za strokovno pomoč. Tudi če se nam pri tem podrejo še zadnje predstave, ki smo jih imeli. Zaupajte strokovnjakom in ne šarlatanom, ki ponujajo rešitve preko bližnjic. 

Odzovite se, ko vas pokličejo iz šole in skupaj, v sodelovanju, načrtujte pomoč otroku. Darujte svoj čas otrokom na račun svojih (nepotrebnih) opravil in poti. 

Nič ni pomembnejšega od vaše družine in vaših otrok!

Ne bojte se spregovoriti o otrokovi drugačnosti. Povežite se s starši, ki so v podobni situaciji. In ne pozabite prositi k Bogu, dobremu Očetu in k Svetemu Duhu za razsvetlitev.

V decembrski Mavrici je osrednja tema prav »različnost«. Vabljeni, da otroke spodbudite k branju članka in pogovoru z vami.