Jezuit p. France Zupančič, ki je 3. septembra letos pri 93 letih odšel v Očetovo hišo, je zapustil močno pričevanje in razmišljanje o molitvi rožnega venca, še zlasti v času, ko so ga kot dijaka Klasične gimnazije v Ljubljani komunisti zaprli – najprej za eno leto in nato še med maturo za pet mesecev. Med drugim je bil tudi v samici, vendar ga niso uspeli zlomiti, ampak se je v tistem času v njem utrdil duhovniški in redovniški poklic. Njegov zapis, ki sledi, je bil objavljen leta 2001 v reviji Božje okolje.

Ob besedi rožni venec me misel ponese v mojo domačo hišo. Ob kuhinjskih vratih je visel velik lesen rožni venec. Imel je šest desetk; šesto za duše v vicah. Molili smo ga vsak večer. Vsa družina: oče, mati in otroci. Bilo nas je osem. Naprej je molil kateri izmed nas. Klečali smo ob stolih in bili nanje naslonjeni. Ko je kateri med molitvijo zadremal, ga je oče ljubeznivo prebudil. Po rožnem vencu smo zmolili še razne molitve in dodali nekaj očenašev...