Tadej Strehovec (1973) je po srednji šoli v Ljubljani nadaljeval študij na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, na kateri je leta 1999 diplomiral iz teologije, 2001 magistriral iz teologije, 2005 pa tudi doktoriral iz znanosti ter leta 2005 v okviru podoktorskega študija magistriral iz aplikativne etike na Katholieke Universiteit Leuven (Belgija).

Od leta 2007 je član Komisije Pravičnost in mir pri SŠK, član Skupine za bioetiko pri COMECE (Belgija) (2010) ter član Skupine evalvatorjev in strokovnjakov za etiko pri Evropski komisiji (2006). Od leta 2006 je asistent pri Katedri za cerkveno pravo in moralno teologijo. Je član Reda manjših bratov (frančiškanov).

Slovenski škofje so ga spomladi 2013 imenovali za generalnega tajnika in tiskovnega predstavnika SŠK, nedavno pa so mu položaj generalnega tajnika podaljšali za še en petletni mandat (do aprila 2023).

Kaj so pravzaprav temeljne naloge tajnika škofovske konference?
Glavne naloge generalnega tajnika SŠK opredeljujejo njeni statuti. Med redne naloge sodi priprava rednih in izrednih sej škofov, uresničevanje sprejetih sklepov, skrb za obveščanje med sveti in komisijami SŠK ter spodbujanje stikov s sosednjimi škofovskimi konferencami. Posebna naloga tajnika je, da skrbi za cerkveno statistiko, spremlja zakonodajo v tistem delu, ki vpliva na življenje in delovanje verskih skupnosti, ter skrbi za arhiv. V Sloveniji je generalni tajnik odgovoren tudi za odnose z javnostjo.

Kako obsežen je sicer »kadrovski aparat« Slovenske škofovske konference?
Slovenska škofovska konferenca je urad, v katerem delam skupaj s svetovalko SŠK, šolsko sestro s. dr. Ivanko Tadina. Prav tako pa ima urad še nekaj zunanjih sodelavcev, ki skrbijo za spletno stran, prevajanje, lektoriranje, pravne zadeve ipd.

Vaš prvi mandat na tem položaju je bistveno zaznamovalo dejstvo, da ste bili hkrati v vlogi tiskovnega predstavnika SŠK. Ali ta dvojni položaj ostaja tudi vnaprej?
Do letošnjega leta je veljalo, da generalni tajnik pokriva tudi vsa vprašanja medijev, ki se dotikajo dela in pristojnosti SŠK. Z letošnjo jesenjo pa bomo na SŠK preoblikovali delo in v ta namen sodelovali z dr. Davidom Kranerjem, duhovnikom murskosoboške škofije, ki bo skrbel za odnose z javnostjo ter za usklajeno delovanje vseh naših komisij in svetov. Odnosi s cerkveno ali državno javnostjo so za SŠK izrednega pomena in to zahteva celovit pristop. Zato se veselim novih moči.

Generalni tajnik SŠK je pogosto »strelovod« med kritično javnostjo, ki išče čim več informacij, in vodstvom Cerkve, ki si želi delati čim bolj v miru. Kako se znajdete v tem križišču različnih interesov?
Res je. Na eni strani je naloga generalnega tajnika, da tajništvo SŠK lepo deluje in da so odnosi z javnostjo čim bolj konstruktivni. Na drugi strani pa je pomembno, da pravi čas odkrijemo morebitne kritične teme in se nanje primerno odzovemo. Delo z mediji je z vidika Cerkve zelo velik izziv, ki zahteva veliko umirjenosti in preudarnosti. Na nas se obračajo novinarji oz. novinarke skoraj vedno s korektnimi in relevantnimi vprašanji v zvezi s Cerkvijo. Pogosto se ob tem pokaže, da si želijo bolje spoznati organiziranost Cerkve. Zato so stiki z mediji pogosto priložnost, da medijem pojasnimo pomen in organiziranost Cerkve ter jih seznanimo z našimi osnovnimi podatki. Zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov smo leta 2016 objavili Letno poročilo Katoliške cerkve, v katerem so navedeni statistični podatki ter poglobljene informacije z različnih področjih kot npr. prejemanja zakramentov, katoliškega šolstva, vojaškega vikariata, kulturne dediščine itd. Omenjeno poročilo vsako leto posodobimo in ga objavimo na naši spletni strani; med novinarji je lepo sprejeto.

Kdaj vam je bilo morda najteže v tej vlogi?
Težko bi rekel, da mi je bilo kdaj res težko. Službo z veseljem opravljam in mi je v velik izziv. So pa bili v zadnjih petih letih nekateri položaji zelo zahtevni. Odstop obeh nadškofov in medijsko pokrivanje tega dogodka leta 2013 je bil dogodek, za katerega ne obstaja nobeno usposabljanje. Podobno velja tudi za odzivanje na številna vprašanja v povezavi s finančnim položajem v Nadškofiji Maribor. Na splošno velja: če razpolagaš z ustreznimi informacijami, potem ni težav, če pa je dostop do informacij omejen, je medijem težko odgovoriti. Takrat pa hitro pride do dezinformacij in nezadovoljstva – pa naj gre za cerkveno javnost ali pa civilne medije.

Omenjate razmeroma korekten novinarski odnos do urada SŠK, pa vendar: Kako vidite slovensko medijsko pokrajino? Ali se v njej zrcali avtentična podoba Cerkve na Slovenskem?
Moja ocena je, da ima večina medijev v Sloveniji že skoraj osem desetletij bolj ali manj negativen odnos do katoličanov v javnosti in do naše Cerkve. Po osamosvojitvi in demokratizaciji se je zdelo, da bo na medijskem področju več svobode in bolj pozitiven čas za Cerkev. Dejstvo pa je, da so mediji – oz. bolje rečeno njihovi lastniki in odgovorni uredniki – sistematično ustvarjali, potencirali in negativno stigmatizirali katoličane, duhovnike in s tem celotno Cerkev. Ko se o tem pogovarjam z generalnimi tajniki iz drugih škofovskih konferenc, sem vedno bolj prepričan, da je te medijske in sistemske kristjanofobije v Sloveniji še vedno izredno veliko. Pogosto so ravno tisti centri naše družbe, ki se zavzemajo za domnevno strpnost in človekove pravice, najbolj nestrpni in žaljivi do katoličanov in naše Cerkve. Samo pomislite na gonjo proti Cerkvi, ki v duhu pravičnosti pričakuje, da ji država povrne krivično odvzeto premoženje, ali ko je šlo za predstavitev legitimnih stališč o družini v javnosti oz. za uresničevanje odločbe ustavnega sodišča glede financiranja zasebnih šol itd.

Med novicami in komentarji na te in podobne teme lahko samo na spletni strani državne televizije najdemo cele zbirke kristjanofobičnih predsodkov proti katoličanom, s katerimi se uredniki mirno strinjajo in jih celo replicirajo v različnih člankih. Kljub tem dejstvom pa sem prepričan, da so mediji za Cerkev tudi zelo velik pozitiven izziv. Sreča ob vsem tem je, da splet in družbena omrežja dajejo tudi Cerkvi možnost, da lahko neposredno in necenzurirano komunicira tako z verniki kot tudi s splošno javnostjo. Prepričan sem, da moramo tovrstno komuniciranje še okrepiti. Tako smo pred dvema letoma prenovili našo spletno stran katoliska-cerkev.si in jo nadgradili z družbenimi omrežji. Prav tako smo letos sami pripravili video posnetek velikonočne poslanice predsednika SŠK, ljubljanskega nadškofa Zoreta, ki je bila v javnosti in med verniki zelo dobro sprejeta.

Seje škofovske konference so sicer zaprte za javnost, a skušajva jih vsaj malce »odpreti«: Kakšen je razpravni duh med slovenskimi škofi?
O škofih lahko rečem, da so na sejah SŠK zelo delavni. Dnevni red sej je običajno zelo zahteven in raznolik ter zahteva celodnevno aktivno delo škofov. Škofje morajo biti zato zbrani in pogosto odločati o pomembnih zadevah. To pa ni vedno preprosto. Zato jih lahko samo pohvalim in se jim obenem zahvalim za vsa prizadevanja in vse delo, ki ga opravijo na ravni SŠK. Potrebno je poudariti, da je to zanje dodatno delo, ki ga opravljajo poleg rednega dela v svojih škofijah.

Ob dogodkih, kot so denimo skorajšnje parlamentarne volitve, so oči cerkvene in tudi civilne javnosti pogosto uprte v škofovsko konferenco in njeno morebitno izjavo. Kako sami vidite vlogo in domet takih izjav?
Cerkev ne more živeti zaprta v svojem svetu. Vedno ima dolžnost, da je odgovorna za državo oz. družbo, v kateri živi in deluje. Kajti razmere v družbi in politiki prej ali slej pozitivno oz. negativno vplivajo na svobodo in življenje naše Cerkve. Zato se SŠK preko svoje Komisije Pravičnost in mir oglasi pred vsakokratnimi volitvami ter povabi katoličane k volilni udeležbi ter izpostavi vrednote družbenega nauka Cerkve, za katere naj se kristjani zavzamejo na volitvah. Izjava je vedno dovolj razumljiva in dostopna vernikom pa tudi našim cerkvenim gibanjem in krščanskim politikom, da se tako zavedajo svoje aktivne odgovornosti za državo, politiko in prihodnost našega naroda.

Kakšna je vloga mednarodnega povezovanja generalnih tajnikov evropskih škofovskih konferenc?
Generalni tajniki imamo nalogo, da skrbimo za odnose z drugimi škofovskimi konferencami. Tako imamo v okviru Sveta škofovskih konference Evrope redna srečanja in posvetovanja. Na teh srečanjih se seznanimo z razmerami in izzivi lokalnih škofovskih konferenc, izmenjamo si pomembne informacije za naše delo in utrjujemo prijateljske stike. V praksi to pomeni, da se lahko generalni tajnik kadar koli poveže z drugimi tajniki in jih prosi za nasvet, pomoč, informacije oz. gre k njim na obisk. Sam to možnost velikokrat uporabim in mi pri delu zelo pomaga.

SŠK je februarja letos dopolnila 25 let samostojnosti, kar pa je šlo dokaj neopaženo mimo cerkvene in splošne javnosti. Ali se nam vendarle obeta kakšno posebno praznovanje?
Škofje so sklenili, da bomo 25-letnico samostojnosti SŠK praznovali v četrtek, 21. junija 2018. Takrat bo v ljubljanski stolnici sv. maša za domovino in ob tej priložnosti bodo povabljeni k udeležbi verniki, duhovniki in drugi ugledni gostje.

Delo generalnega tajnika SŠK je povezano s številnimi predvidljivimi, a najbrž tudi nepredvidljivimi okoliščinami. Ali se vam je kakšen dogodek iz prve tajniške »petletke« še posebej zapisal v spomin?
V okviru prvega mandata službe generalnega tajnika se je nabralo kar nekaj zanimivih spominov, ki bodo mogoče kdaj ugledali luč sveta v obliki spominov. Eden takšnih je bil povezan z odstopom obeh nadškofov leta 2013, ko so mediji vsak dan pošiljali na naš urad po več deset vprašanj. Večina medijev naših odgovorov sploh ni objavljala oz. so jih pomensko spremenili. Zdelo se je brezupno.

Zadeva se je spremenila, ko smo začeli vprašanja, imena novinarjev in naše odgovore pošiljati vsem medijskim hišam in jih objavljati na naši spletni strani. Takrat so mi nekateri odkrito grozili s tožbami, ker sem brez njihovega »dovoljenja« objavljal njihova vprašanja in s tem kršil domnevne »avtorske pravice«. Ker se za to nisem zmenil, je tudi število vprašanj kmalu upadlo. Druga takšna anekdota pa je povezana z nedavnim obiskom škofov ad limina v Rimu. V okviru obiska sem se pripravil na vsa možna vprašanja in položaje, s katerimi bi se lahko škofje srečali.

Ko pa smo s škofi prišli na srečanje s papežem, se je zgodila edina nenačrtovana zadeva – namreč, da je papež prosil, naj sestanek vodi kar generalni tajnik. Bil sem zelo presenečen in nepripravljen, vendar z Božjo pomočjo je vodenje tudi takšnega sestanka zelo lepo minilo. To mi bo ostalo vedno v lepem spominu.