V sredo, 14. septembra, popoldne so v Državnem zboru politiki in razpravljavci pretresali vladni predlog sprememb družinskega zakonika. Ta želi uveljaviti junijska sklepa ustavnega sodišča, ki sta izenačila status istospolnih družin s pravicami, ki jih imajo tradicionalne družine. Svoje argumente proti predlaganim spremembam so predstavili nekateri predstavniki civilnodružbenih iniciativ. Več lahko preberete v članku Nov korak na poti k spreminjanju pojmovanja strukture družine. 

Tajniku Urada za družine mag. Luku Mavriču so sodelovanje na seji onemogočili, zato ga je zapisal v prispevku, ki ga objavljamo v celoti pod črto. 

Ta prispevek pišem z ogorčenjem, ker mi ni bilo omogočeno, da bi 14. septembra prišel na sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, kjer sem želel kot tajnik Urada za družino predstaviti stališče do sporne spremembe Družinske zakonodaje. Prošnja za vabilo je bila namreč zavrnjena.

To samo po sebi največ pove, koliko je predlagateljem v parlamentu v resnici do odprte in poštene razprave na to temo. Katoliška Cerkev se izmed vseh institucij v naši državi daleč največ časa sistematično posveča družini: mlade pare pripravlja ne le na poroko, ampak na življenje v zakonu, da znajo premagovati krize, reševati težave in postaviti zdrave temelje zakonskega odnosa; spremlja zakonce, ki so povezani v zakonskih skupinah, da so si v medsebojno podporo in spodbudo za rast; pomaga staršem in družinam, ko se znajdejo v kakršnikoli stiski; spremlja mlade v njihovem iskanju svoje identitete; spremlja ločene v skupinah za ločene, da zmorejo čez stisko ločitve in najdejo novo moč za naprej. In še bi lahko naštevali.

Dejstvo je, da si Katoliška Cerkev zasluži, da izrazi svoje stališče glede predlaganih sprememb družinskega zakonika. Očitno pa si nekateri nikakor ne želijo odkritega dialoga in soočenja, ampak naredijo vse, da bi utišali drugače misleče, čeprav so jih polna usta strpnosti do drugačnosti. Kot vse kaže, je njihov edini cilj ta, da na vsak način vsilijo ideologijo spola celotni slovenski družbi, čeprav je ta večinsko kar trikrat jasno zavrnila predlagane spremembe družinskega zakonika.

Odkrito je treba povedati, da je Ustavno sodišče s svojo odločitvijo dobesedno povozilo voljo slovenskega naroda. S tem so razvrednotili referendum in zlorabili oblast, ki jo imajo pravzaprav od ljudstva. Svojo odločitev opravičujejo s floskulo, da s tem nikomur nič ne jemljejo, temveč le dajejo vsem enake pravice.

To seveda ni res. Izenačitev homoseksualne zveze z zakonsko zvezo moškega in ženske pomeni najprej degradacijo zakonske zveze, ki je edina zveza, iz katere po naravni poti izhaja družina. Dobro znano je dejstvo, da je med istospolnimi več menjav partnerjev in da so njihove zveze v veliki večini kratkotrajne. A tudi če sta dva v homoseksualni zvezi drug drugemu zvesta, narava ni predvidela, da bi lahko osnovala družino. Istospolni to morda doživljajo kot krivico, potrebno pa je poudariti, da jim krivice ne dela družba, na katero pritiskajo s svojimi zahtevami, ampak je to stvar narave, ki jim tega ne omogoča. To je glavni razlog, zakaj družba ne more in ni dolžna odgovarjati na njihove zahteve. Če je narava predvidela, da se otrok lahko rodi le v zvezi moškega in ženske, ki s tem postaneta oče in mama, je država dolžna zaščititi to obliko družine in ji nuditi vso potrebno oporo. Družina je zibelka življenja in vzgojiteljica novega rodu. Prav ona je najbolj zaslužna za obstoj našega naroda in zaradi nje se zdaj lahko veselimo lastne države. Če jo bomo znali ceniti, bomo tudi v bodoče obstali kot narod, sicer pa bodo naš prostor na sončni strani Alp zasedli drugi narodi, kot se to že dogaja.

Odločitev US vzame največ prav tistim, ki se ne morejo braniti, ker nimajo glasu, to je otrokom. Namesto da bi US zaščitilo pravico otrok do mame in očeta, kar naenkrat govorimo o pravici dveh odraslih oseb do posvojitve otroka, čeprav to nikoli ni bila stvar človekovih pravic. Pravica do posvojitve ne obstaja, tukaj pa se postavlja celo pred pravico otroka, da je posvojen v najboljše naravno okolje za vzgojo in razvoj.

Predlagane spremembe Družinskega zakonika na stežaj odpirajo vrata ideologiji spola v vseh vzgojno izobraževalnih ustanovah in sploh v vseh področjih družbenega življenja ter vseh sferah države. Zdaj se morajo na novo oblikovati vsi obrazci. Izraze kot so moški, ženska, oče in mama je treba zamenjati s spolno nevtralnimi izrazi. Ne gre le za to, da ne bi morda s tem koga prizadeli, temveč gre v nasprotnem primeru za kaznivo dejanje diskriminacije in homofobije.

Odločitev US daje tiho soglasje trgovini z otroki oz. »nadomestnemu materinstvu«, kot se to lepše reče v metafori. Na vse mogoče načine se skuša olepšati in opravičiti to kupčevanje z otroki, češ da s tem dobijo otroka tisti, ki si ga zares močno želijo, pa jim ni usojeno, in da menda s tem še finančno pomagamo revnim mladim ženskam, ki posodijo svojo maternico, da donosijo in rodijo otroka. Je lahko kakšno dejanje še bolj brezosebno kot to, da nekdo kruto iztrga dojenčka iz najbolj tesne vezi, ki se naravno prebudi v času nosečnosti med materjo in otrokom, ki ga nosi pod srcem? Ta brezčutna krutost se dogaja v imenu zaščite pravic istospolnih in pod okriljem ustavnega sodišča, ki bi moralo dejansko ščititi najbolj ranljive, pa jih nasprotno le še bolj izpostavlja raznim oblikam zlorabe.

Razumljivo je, da tega zagovorniki sprememb nikakor nočejo slišati, vendar je treba kljub vsemu povedati na glas: predlagane spremembe povozijo jasno izraženo voljo Slovencev, dajejo prednost željam posameznikov pred pravicami otrok in rušijo institucijo zakonske zveze moža in žene, ki edina zmore ustvariti družino po naravni poti in je bistvena za zdrav obstoj našega naroda.